Danes sva se z mojo drago odpravila v Bohinj plačat parkirnino. No, v resnici sva želela odpraviti proti Komarči in pot nadaljevati proti Dolini sedmerih jezer ali Komni; kakor bo pač naneslo. Po prejetju računa sva pričela iskati pot proti steni Komarče. Sledil je vzpon, ki sva si ga krajšala s številnimi postanki za fotografiranje [...]

Danes sva se z mojo drago odpravila v Bohinj plačat parkirnino. No, v resnici sva želela odpraviti proti Komarči in pot nadaljevati proti Dolini sedmerih jezer ali Komni; kakor bo pač naneslo.

Po prejetju računa sva pričela iskati pot proti steni Komarče. Sledil je vzpon, ki sva si ga krajšala s številnimi postanki za fotografiranje rož. Nekatere izmed teh fotografij so vam na voljo na moji domači strani (sledite povezavi na desni strani ekrana). Igrala sva se s funkcijami na aparatu in dobila razne uspele in manj uspele posnetke. Recimo da je na vsake tri posnetke prišel en uporaben.

Kljub krajšanju poti pa se je ta bolj in bolj vlekla – če se pa nisva premaknila z mesta. Tako sva pričela z bolj resno hojo in kmalu prišla z razgledne višave. Pot je postajala vedno bolj zračna, a so klini in zajle dajali vtis varnosti.

Prišla sva v divji raj na zemlji – Črno jezero. Med fotografiranjem in počitku sva občudovala lepote tamkajšnje narave in uživala v miru.

Sledila je pot proti Komni, ki pa naju je oba kar malce zdelala, čeprav ni bila naporna. Po klančku dol, po klančku gor, vmes pa razglednik na Bohinjsko dolino.

Na Komni pa se je sonce skrilo za oblake, pihal je mrzel veter. Brrrrrrrrrr!!! Vseeno sva si privoščila pol ure počitka, nato pa švrk v dolino.

Med potjo sva reševala krizo v našem šolstvu in izenačila moške in ženske poklice. Obrnila sva se še proti slapu Savica, kjer pa so hoteli 400SIT na osebo. Na srečo se je dalo zmenit in sva notri prišla zastonj in si ogledala še ta mali vodni čudež, ki ga opevajo številni pesniki. In to zastonj!

Sledila je še vožnja domov, tam pa kosilo, nato pa tuš!