Kako naj človek življenje jemlje resno? Rodiš se, ne da bi to hotel, živiš ne da bi vedel zakaj, na koncu pa še crkneš… Ljudje me sprašujejo kaj je tako posebnega v življenju in kaj je tako posebnega v meditaciji, da po mojem mišljenju daje smisel življenju. Odgovor ni preprost. Se spomnite občutka, ki vam [...]

Kako naj človek življenje jemlje resno? Rodiš se, ne da bi to hotel, živiš ne da bi vedel zakaj, na koncu pa še crkneš…

Ljudje me sprašujejo kaj je tako posebnega v življenju in kaj je tako posebnega v meditaciji, da po mojem mišljenju daje smisel življenju. Odgovor ni preprost.

Se spomnite občutka, ki vam ga da nežno aprilsko sonce po celotedenskem deževju? Narava zeleni, zrak je čist, sonce ravno prav toplo. Si lahko tisti občutek domačnosti prikličete v spomin? Jaz si ga vsakič, ko meditiram. V tistem času me preveje občutek ugodja, mirnosti, domačnosti, varnosti, pripadnosti življenju.

V zavetju tople sobe (sredi zime), razsvetljene s svečami srkate pravi čaj, kavo, kakav in diskutirate s svojo najdražjo osebo. Čutite, da je vse postavljeno na svoje mesto? Čutite, da so se delci sestavljanke za trenutek postavili tja, kamor spadajo? Čutite, da živite in da živite pravilno?

Ljudje, verniki, filozofi, misleci, sociologi, psihologi in ostali smrtniki, se dostikrat sprašujemo o smislu življenja. V svoji tekmovalnosti smo si zadali, da je smisel življenja biti enak bogovom, torej popolnim bitjem. Smisel življenja naj bi bil tudi obogateti, biti uspešen, biti popularen, premagati vse mogoče in nemogoče ovire, komplekse, strahove.

Se je že kdo kdaj vprašal, če ni morda smisel življenja zgolj ta občutek biti pravilno položen delček sestavljanke? Ni to tista misel, ki nam prva pride na pamet, ko občudujemo v soncu prebujeno jutro? Ko sedimo v topli sobi in v miru srkamo čaj? Ko se prebudimo po dolgi in globoki meditaciji?