Kaj je meditacija? To je vprašanje, ki si ga postavljamo tisti, ki se z njo resno ukvarjamo, in to je vprašanje, ki bi si ga morali postaviti tisti, ki zgolj mislijo, da meditirajo. Odgovor na to je meni še vedno prikrit. Meditacijo bi označil za postopek; je pot k preobrazbi in zlitju z življenjem. Gre [...]
Kaj je meditacija?
To je vprašanje, ki si ga postavljamo tisti, ki se z njo resno ukvarjamo, in to je vprašanje, ki bi si ga morali postaviti tisti, ki zgolj mislijo, da meditirajo.
Odgovor na to je meni še vedno prikrit. Meditacijo bi označil za postopek; je pot k preobrazbi in zlitju z življenjem. Gre za pot tekom katere spoznavamo samega sebe, svojo notranjost, se z njo seznanjamo, hkrati pa tudi gradimo vez z svojim bistvom, tistim drobnim glaskom, ki nas včasih opozori, da nekaj ne delamo prav, ki nas na pri odločitvah postavi na eno od poti, ki smo mu predolgo mašili usta.
Metode meditacije so različne, vsaka ne ustreza vsakemu. Od joge, kontrole dihanja, meditativne hoje, dela s čakrami, prano in še bi lahko našteval. Vsaka filozofija ima svoje metode ali kombinacijo metod, vsak posameznik pa si lahko metode priredi tako, da mu ustrezajo. Pod to ne mislim, da bi mu morale ustrezati v smislu lagodnega življenja ampak doseganja tem boljšiih rezultatov.
In zakaj ravno danes pričenjam temo meditacije?
Z njo se v presledkih ukvarjam že več let. Ob tem sem razvil določene lastnosti, ki mi omogočajo, da vidim svet malce drugače kot ostali – no vidim ga isto, tudi dojemam ga tako kot ostali, edino določeni tabuji, norme, morala, dejanja in prioritete so pri meni spremenjene. A to ni tako pomembno. Vsake toliko časa ob meditiranju doživim močne impulze (včasih kot kakšne sanje, drugič le kot določene slike) ob katerih se mi zazdi kot bi bile poslane od zunaj, izven mojih ustaljenih misli. Takrat se zavem, da je zunaj mene nekaj več, neznanska urejenost prostora in časa, ki pravzaprav ne obstajata.
O tem je lahko govoriti, težko razlagati, lahko doživeti in potem razumeti a nemogoče razumeti, če takega čistega trenutka še niste doživeli. Da bi vedeli o čem govorim je to treba doživeti – in sploh ni nujno da z meditacijo. Svoj prvi trenutek tega spoznanja sem doživel, ko se mi o meditaciji sploh še ni sanjalo, še manj pa o duhovnem razvoju… Tudi hoja po svetu z odprtimi očmi in željo po novih spoznanjih je ena izmed poti k življenju.
Zapisi s podobno vsebino:
Zapis je shranjen pod: Zapisi»Ezoterika in označen kot meditacija, praksa.
