Sreča je pojem, ki opisuje stanje človeškega duha. Gre za stanje, ko se uresničijo potrebe srečne osebe, bodisi materialne ali duhovne in oseba preide v stanje, ko ničesar več ne potrebuje in je s svetom v ravnovesju. Tako je za nekatere sreča v denarju, drugi spet pravijo, da denar ne prinese sreče. Sreča je v [...]

Sreča je pojem, ki opisuje stanje človeškega duha. Gre za stanje, ko se uresničijo potrebe srečne osebe, bodisi materialne ali duhovne in oseba preide v stanje, ko ničesar več ne potrebuje in je s svetom v ravnovesju.

Tako je za nekatere sreča v denarju, drugi spet pravijo, da denar ne prinese sreče. Sreča je v ljubezni, hkrati pa so nekateri tudi v (srečni) ljubezni zelo nesrečni. Sreča pri izpitih, pri kartah, sreča na cesti,… Skratka vsak je srečen na svoj način. Pa so vsi, ki imajo srečo tudi resnično srečni? Ali gre tu mogoče le za splet okoliščin, ki jih (zmotno) imenujemo za srečne?

Meni je najbolj všeč pojmovanje sreče s strani duhovnega sveta. Tu je oseba srečna, kadar je v ravnovesju s samim seboj in hkrati z kozmosom. Gre poznavanje sebe (ne mislim svoje višine, imena, niti svojih želja; v mislih imam poznavanje svojih višjih potreb, svoje esence) in delovanje v smeri tega poznavanja. Za biti srečen ni potrebno do popolnosti poznati sebe, to zmorejo le redke osebe, dovolj je že spoznati okvire svoje esence in nato slediti njenemu zgledu.

Eno prvih spoznanj, ki mene osebno še vedno navdihuje s srečo, je spoznanje, da življenje je. Ne glede na to, kaj se mi pripeti, življenje je. Je večno in moje mesto je nekje znotraj tega življenja. Morda sam resnično nisem večen, ampak življenje je. Obstajalo je pred mojim rojstvom in bo obstajalo po moji smrti. Četudi se mi dogajajo neprijetne stvari, četudi mi gre vse narobe me potolaži misel, da življenje je. In življenje je povsod okoli mene.

V težkih časih se mi je tako potrebno le ozreti okoli mene, morda oditi v naravo, pa že opazim, da kljub temu,da se meni svet podira življenje obstaja. In svet se kmalu spet sestavi nazaj in življenje še vedno obstaja.

Težave nas pestijo na vsakem koraku. Od nas samih je odvisno kako gledamo nanje. V kolikor jih bomo ignorirali ali se jim zoprstavili bodo to še vedno težave in vsako bomo premagali z večjim naporom, saj bomo za seboj vlekli vedno večjo vrečo spominov na preostale probleme. Če pa težavo sprejmemo kot del življenja, ne kot slabo in ne kot dobro ampak enostavno kot življenje je, pa se bomo lahko tudi v prihodnosti s težavami ukvarjali tako brez bremena kot smo se na začetku.

Življenje je! To je moja skrivnost do sreče.