Časa ni nikoli preveč, vedno jamramo le, da ga je premalo. Ko smo otroci nam ga zmankuje za igro, ko smo odrasli pa za lastne hobije, obveznosti, dopust. Ko pa smo upokojenci ga pa sploh nimamo več. Prostega časa namreč. Stalno je nekaj treba početi, vedno živimo v pomankanju časa. Pa je res tako? Se [...]

Časa ni nikoli preveč, vedno jamramo le, da ga je premalo. Ko smo otroci nam ga zmankuje za igro, ko smo odrasli pa za lastne hobije, obveznosti, dopust. Ko pa smo upokojenci ga pa sploh nimamo več. Prostega časa namreč. Stalno je nekaj treba početi, vedno živimo v pomankanju časa.

Pa je res tako? Se ne spomnite dnevov, ko ste postorili vse potrebno v rekordnem času? Ko ste obiskali dva kraja hkrati, saj ste le tako lahko doma pojasnili kaj vse ste videli in kje ste bili. Čas, kot kaže, ni tako zelo toga zadeva, da se je ne bi dalo malce prikrojiti.

Človek je navajen, da ves čas nekaj brklja. V kolikor mora ležati in strmeti v zrak postane naveličan, dolgočasen, zdolgočasen, siten, jezen na svet in okolico. Samo zato, ker nima nič za početi. Zato si nas večina dan načrtuje tako, da imamo ves čas občutek zaposlenosti.

Zakaj občutek? Ker z načrtovanjem in planiranjem dela lahko zvišamo našo učinkovitost, z ležernim pristopom pa jo znižamo. V kolikor vemo, da nam manjka nekaj ur, si bomo dan bolj načrtno organizirali, v kolikor pa nam časa ostaja, bomo pa brkljali.

Vedno pravimo, da imajo upokojenci časa na pretek. Oni pa trdijo, da komaj v celem dnevu postorijo, kar so si zadali. Pa si oglejte njihov vsakdan… Saj stalno brkljajo. Zjutraj pospravijo, gredo v trgovino in pridejo nazaj. Gredo na pošto in pridejo nazaj. Gredo k zdravniku in pridejo nazaj. Že s tem zavržejo nekaj ur dneva. Enako je tudi pred kosilom in po njem. In to vsak dan.

Pa niso samo upokojenci tisti, ki tako zavržejo cel dan. Isto počnemo tudi mi. Z čvekanjem, igricami, pri pospravljanju, nakupovanju. Kar oglejte si svoj urnik in videli boste kdaj ste bili maksimalno učinkoviti in kdaj ne. Poglejte zaporedje dejavnosti dneva in kmalu vam bo vse jasno. Na dva različno zapolnjena dneva pojdite v trgovski center in merite čas, ki ga boste tam preživeli.

Lahko še kdo trdi, da ima premalo časa? Ali nima morda le malce slabo organiziran dan (kar ni nujno po njegovi krivdi…)?

Ezoteriki pa trdijo, da časa sploh ni. Da vsi živimo v brezdimenzijskem svetu, a za svoj obstoj potrebujemo iluzijo dimenzij, ena katerih je tudi čas. To dobro opisuje Herman Hesse v svoji Siddharti. Siddharta z poslušanjem reke spozna, da čas ne obstaja. Da je vedno le tu in sedaj. In morda ima prav. Zakaj naša pretekla dejanja so povzročila našo sedanjost, naša sedanja dejanja pa prihodnost. Torej smo že ob rojsvu umrli, ob smrti polno zaživeli.

Koščki sestavljanke vesolja so stalno prisotni. Mi smo vsak zase le eden teh koščkov. In smo stalno tam, bodisi živi ali mrtvi, bodisi da se tega zavedamo ali pa ne. Stalnost in obstoj sta tako edina res resnična pojma. Ostalo je bolj ali manj zgolj iluzije našega mislečega stroja, ki je v svoji naprednosti in hkratni omejenosti prisiljen razlagati vesolje s štirimi dimenzijami, nismo pa sposobni živeti brez teh dimenzij.

S tem v mislih vas torej še enkrat vprašam: Imate preveč ali premalo časa?