Tokrat sva si s Špelo privoščila malce lažji izlet, pravzaprav bolj sprehod. Pričela sva ga na Kriški planini pod Krvavcem. Pot naju je vodila najprej navzgor, čemur je sledil spust na prvotno višino. Razočarana sva morala ponovno zagristi v kolena in se dvigniti na planino Koren. Med potjo sva občudovala in slikala rožice. Na planini [...]

Tokrat sva si s Špelo privoščila malce lažji izlet, pravzaprav bolj sprehod. Pričela sva ga na Kriški planini pod Krvavcem. Pot naju je vodila najprej navzgor, čemur je sledil spust na prvotno višino. Razočarana sva morala ponovno zagristi v kolena in se dvigniti na planino Koren. Med potjo sva občudovala in slikala rožice. Na planini Koren sva malce počila nato pa nadaljevala pot na najino desno, proti Košutni.

Pot je bila sicer precej strma, na nekem delu zavarovana z zajlo in klini, saj sva se vzpenjala po steni. A preostanek je bil lep in ne preveč naporen. Tako sva kmalu prispela do planine Košutna, kjer sva duhala in slikala murke (svetle) ter opazovala konje. Ustavila sva se tudi pri zanimivi kapelici, postavljeni v spomin preminulemu fantiču, ki ga je zasul plaz.

Proti Košutni sem se vzpel sam. Mislil sem namreč, da bo pot bistveno težja in manj označena, a se je izkazalo da sem se zmotil. Tako bom sem verjetno še enkrat peljal tudi Špelo, kateri se za mojo zmoto iskreno opravičujem.

Prav tako sem nekje zgrešil odcep proti najinem naslednjem vrhu – Kompoteli. To je travnat in z rušjem porasel vrh nedaleč stran. Zaradi zmote sva tako prišla direktno na vrh Korena.

Le-ta se dviga 1999m nad morjem in je tako najvišji vrh v ožjem področju. Z njega se je videl čudovit razgled na okoliške hribe in v dolino. Pomalicala sva in se odpočila ter pošalila z ostalimi pohodniki.

Pot proti Zvohu sva nadaljevala po grebenu imenovanem Jež. Pot je bila precej zračna. Sicer nenaporna, saj je sestavljena iz kratkih vzponov in spustov, pa je bila precej nevarna, saj se stalno kruši in zahteva siguren korak. Edini težji del je bil nekje proti sredini poti, kjer se je bilo potrebno po krušljivem terenu ob pomoči zajle spustiti kakih 10-15 metrov in nato brez te pomoči tudi dvigniti. Ko sva prek neštetih vrhov končno prišla do Zvoha sva bila že kar malce utrujena.

Po počitku sva se odpravila proti domu na Krvavcu, kjer sva popila pijačo in se okrepčala s sendviči in čokolado. Še slabe pol ure in že sva bila nazaj pri avtu.