Zadnji čas so mi vedno bolj všeč filmi, ki prihajajo z vzhoda. Še posebej japonski in kitajski. Vse se je začelo že pred davnimi leti z tistim tigrom in zmajem (Prežeči tiger, skriti zmaj), nadaljevalo pa letos z Junakom (Hero) in še posebej z filmom Pomlad, poletje, jesen, zima… in spet pomlad (Spring, Summer, Fall, [...]

Zadnji čas so mi vedno bolj všeč filmi, ki prihajajo z vzhoda. Še posebej japonski in kitajski. Vse se je začelo že pred davnimi leti z tistim tigrom in zmajem (Prežeči tiger, skriti zmaj), nadaljevalo pa letos z Junakom (Hero) in še posebej z filmom Pomlad, poletje, jesen, zima… in spet pomlad (Spring, Summer, Fall, Winder… and Spring), ki je film po mojem okusu. Umirjen, z globoko zgodbo, pozitiven, meditativen. Še posebej pa lep. Pokrajina, igra barv, simbolov, svetlobe se v njihovih nebojevniških filmih prepletajo z zgodbo in njej dajejo nov pomen. To je opazno že pri Junaku, kjer posamezne spopade oblikuje barva in jim da povsem drug pomen.

Vsi omenjeni filmi spadajo v ožji izbor najboljših filmov, kar sem jih do sedaj videl. Upam, da jim bodo kmalu sledili podobni. Kdor si jih pa še ni ogledal mu jih pa toplo priporočam.