Dvorana Tivoli se počasi polni. Sicer je še na pol prazna, a vseeno se vanjo še vedno steka reka obiskovalcev. S prijateljem sediva lepo na stolih, na tribuni. Ugasnejo se luči. Zavesa na odru pade. Prične se uničevanje vseh čutil! Dream Teater nam nekje na sredi priznajo, da praznujejo svojo 20.letnico obstoja. To pojasni vsa [...]

Dvorana Tivoli se počasi polni. Sicer je še na pol prazna, a vseeno se vanjo še vedno steka reka obiskovalcev. S prijateljem sediva lepo na stolih, na tribuni. Ugasnejo se luči. Zavesa na odru pade. Prične se uničevanje vseh čutil! Dream Teater nam nekje na sredi priznajo, da praznujejo svojo 20.letnico obstoja. To pojasni vsa platna, na katerih se prikazujejo posamezna obdobja. Z vsakega albuma nam odigrajo eno, dve skladbi. Prve albume publika sprejme malce bolj mlačno, saj so bolj tako, tako. Zame so nekako hard-rock usmerjeni. Premehki. A ob albumih Awake, Images and Words, Scenes from a memory,… (torej vseh, ki so sledili), se razživimo. Iz zvočnikov donijo zvoki vseh možnih inštrumentov. Pesmi so poznane, solidno predstavljene. Tribune se tresejo, parter pa verjetno tudi. Vsaj tako bi lahko sklepal glede na številne roke v zraku. Dream Teater so si po tem vzeli 15 minutni odmor. Za ostale ne vem, ampak moja ušesa so ga nujno potrebovala. Zadnjih pesmi namreč sploh nisem slišal. Pričela se je predstavitev zadnjega albuma, Octavarium. Neverjetno. Saj ga imam doma na CDju, ampak odrska predstavitev je nekaj popolnoma drugega. Šele takrat lahko popolnoma začutiš tako izvajalca kot tudi album. Če se ne motim so odigrali tudi naslovno skladbo Octavarium. 24 minutni komad, impresiven uvod…. Ko smo se pred koncertom pogovarjali smo vsi to pesem označili kot malce predolgo, uvod pa dolgočasen. A ko so pričeli sem z odprtimi usti zijal na oder in nisem mogel verjeti. Je šlo za isti komad? Na poti domov se je prilegel Octavarium na jakosti, ki je običajno sploh ne slišimo ter obisk kebabđnice na postaji. Ni boljšega kot nekaj toplega po koncertu!