Včeraj smo se odpravili v Mengeš, v Špas Teater na ogled predstave Kadar mačke ni doma. Sedeži so bili odlični, tretja vrsta bolj proti sredini, prišli smo dovolj zgodaj, da smo še celo lahko parkirali, skratka vse v najlepšem redu. Ko tako lepo sedimo se pred nas vsedeta dva velikana. Pravzaprav cela družina.Vsaj 20 cm [...]

Včeraj smo se odpravili v Mengeš, v Špas Teater na ogled predstave Kadar mačke ni doma. Sedeži so bili odlični, tretja vrsta bolj proti sredini, prišli smo dovolj zgodaj, da smo še celo lahko parkirali, skratka vse v najlepšem redu.

Ko tako lepo sedimo se pred nas vsedeta dva velikana. Pravzaprav cela družina.Vsaj 20 cm višji od mene, z nagonom po govorjenju in dovolj veliko mero vljudnosti, da sta ob tem tiščala glavo skupaj. Kakšno urico sem potreboval, da sem ugotovil, da gre za radijsko igro in ne gledališko predstavo, ko pa sem to razčistil sam pri sebi sem pa pričel lepo uživati.

Kakšna predstava, drama, komedija, življenjska zgodba je to bila. Celo drugo polovico sem preživel v napetem pričakovanju. Ga bo poklical? Ga ne bo? Se bo lahko oglasil? Bo dobil delo? In ko ga je končno poklical in je dobil delo sem si veselo oddahnil, obrisal pot z obraza in če me dogajanje na odru ne bi odvrnilo od prvotne namere bi mu celo čestital. Sosedu vrsto za menoj namreč.Hvala, dragi sosed, da sem lahko sodeloval v tvojem telefonskem pogovoru sredi predstave.

A s tem dramatičnega dogajanja še ni bilo konec…Mula poleg mene ni ubogala svoje mamice in ni želela priti na to čudovito predstavo, zato je bila mamica jezna nanjo in jo je ves čas kregala. Mala pa seveda trmala naprej in se prestavljala po stolu. Sam imam res veliko rit, saj se mi na stolu ne uspe obrniti za 90° in pri tem še vedno sedeti. Ko sem tako nekaj časa služil za naslonjalo se je le pričel odmor in z njim trenutki za pomiritev (tu sem tudi ugotovil, da gre za radijsko igro in da se ne smem preveč živcirati). Kasneje sta mi igralki – amaterki desno od neme v monologu in mulologu pričeli pojasnevati celotno dogajanje. Mamica, morda celo mačeha, je bila do sedaj vljudna in je t.i. hčerkico, mulo po domače povedano, vozila sem ter tja, ni ji bilo težko sredi noči ob osmih popoldan jo priti iskati kamorkoli že (tu so me presneti igralci na odru zmotili in nisem dobro slišal), prenašati njene želje in potrebe (girls do it by themself), mala mula pa ne more niti pribljižno potrpeti kakšno urico predstave, ki je za povrh še komedija in namenjena sprostitvi.

V tem času se je pričel in končal še prejomenjeni telefonski pogovor s šefom, ki smo ga družno uspešno zaključili in sosed sedaj že tri ure dela, jaz pa sem se posvetil primarnemu razlogu obiska te dvorane – uživanju v veseloigri.

O njej ne bom izgubljal besed, je bila resnično dobra, odlično odigrana, na trenutke črno resnična, a vedno z dobro mero humorja in na pravi strani dobrega okusa. Skratka predstava da dam kapo dol. Veselko v tej vlogi resnično blesti, Cerjaku sem se pa do solz nasmejal takoj na začetku, a do konca predstave ne popušča s svojo odlično igro. Ženske so kar malce zasenčene, a na nivoju, nobena ni “amaterka”. Žal pa je potrebno povedati da sta tu moška igralca čisto nadigrala ženske vloge… Vredno poslušanja, če pa boste še kaj videli potem pa vam sploh ne bo žal denarja za karto in prostega časa!