Z Bubiko sva se včeraj ponovno odpravila v Poljansko dolino. Tokrat sva se povzpela na Blegoš, na katerega me tudi vežejo spomini iz šolskih dni. Tudi Blegoš je bil eden prvih vrhov, na katerega so me peljali s planinskim krožkom. Tokrat sva se nanj povzpela iz Črnega kala. Avto sva pustila pri lovski koči, nato [...]

Z Bubiko sva se včeraj ponovno odpravila v Poljansko dolino. Tokrat sva se povzpela na Blegoš, na katerega me tudi vežejo spomini iz šolskih dni. Tudi Blegoš je bil eden prvih vrhov, na katerega so me peljali s planinskim krožkom.

Tokrat sva se nanj povzpela iz Črnega kala. Avto sva pustila pri lovski koči, nato pa sva se odpravila po makadamski cesti, ki se je dokaj položno vila proti spomeniku in gozdarski koči. Odpiral se je lep razgled in rože so kar vabile k slikanju.

Pri spomeniku sva zavila desno v hrib. Odšla sva direktno proti vrhu in ne proti koči. Pot je bila malce strmejša in bolj hladna. Kmalu so naju na najino presenečenje pričakale „kronce“, sledil pa je teloh, bohkove srajčke, trobentice in ostalo cvetje, ki je značilno za zgodnjo pomlad. Poznalo se je, da je bila dolga zima in da se je sneg šele pred kratkim pobral iz teh krajev.

Bolj ko sva se bližala vrhu bolj je pihalo. Kmalu sva morala obleči anorake. Žalostna sva ugotovila, da je posoda z pijačo izpustila dušo, zamašek je odstopil in vse polil. Tako sem jo rajši nosil v roki, kasneje pa privezal na nahrbtnik.

Na vrhu je bilo kar precej ljudi, ki so se poskrili po raznih zatišnih legah. Midva pa sva se rajši kmalu odpravila proti koči, do katere je vodil rahel spust. Tam sva pomalicala in si odpočila. Nato pa po cesti v dolino.

Na Blegošu se je naselil divji petelin, ki pa je malce zbolel. Tako se z veseljem kaže vsem, ki so ga pripravljeni videti. Midva sva mislila, da se nahaja kje drugje, a se je pojavil prav na najini poti. Pustil se je slikati, malce nama je zapel, nato pa se zakadil v naju. Tako sva ga rajši pustila pri miru in se odpravila naprej. V neki hudourniški strugi sem slikal Bubiko na snegu. Ravno ko je pričela pozirati se je zaslišal čuden šum, kmalu za tem pa je pridrvela večja skala po pobočju. Na srečo se je Bubika pravočasno umaknila.

Še nekaj minut in že sva bila pri avtu. Za nama je bil lep izlet, poln vseh mogočih vtisov. Več o njem pa na najini strani.