Jeza je eno izmed “primitivnih” čustev in občutkov, ki jih želimo v sodobni družbi prikriti in celo izničiti. SSKJ pravi, da gre za “močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje“. Duhovne prakse, predvsem populistične, pogosto učijo, da ga je potrebno za dosego stanja blaženosti, božanskosti, popolnoma izničiti iz našega obstoja. A prebral sem zgodbico o [...]
Jeza je eno izmed “primitivnih” čustev in občutkov, ki jih želimo v sodobni družbi prikriti in celo izničiti. SSKJ pravi, da gre za “močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje“. Duhovne prakse, predvsem populistične, pogosto učijo, da ga je potrebno za dosego stanja blaženosti, božanskosti, popolnoma izničiti iz našega obstoja.
A prebral sem zgodbico o znanem guruju Marpi. On ni poskušal svoje jeze prikriti, ni skušal igrati nekoga drugega. Ko se je razjezil je bil jezen. Ko je bil jezen je tepel druge ljudi. Ni želel živeti po nekem modelu, nekih navodilih. Bil je odprt in se ni skrival za masko dobrote in prijaznosti. Ničesar mu ni bilo treba dokazovati. “Bil je samo zelo razumen in običajen, zdrav kmet, obenem pa tudi zelo razsvetljena oseba.“…”Vse, česar se učimo in prakticiramo, izhaja iz njega.” je o njem zapisal g. Trungpa v knjigi Prebijanje skozi duhovni materializem.
Pri tem sem se zamislil in se ozrl na mojo jezo z drugačnimi očmi. Ni mi je treba tlačiti in skrivati, s tem le hranim ego in podžigam njen ogenj. Prav bi bilo, da se spoznam z njo, poiščem njene vzroke. Kaj me torej razjezi?
Razjezi me, kadar me nekdo prosi za nasvet in ga nato ignorira. Razjezi me, kadar nekomu kaj razlagam, on pa me ne želi razumeti, niti ne želi argumentirati svojih prepričanj. Razjezi me kadar kdo zahrbtno pozabi na dogovor in me s tem osramoti. Razjezi me kadar se spustim v dialog, za katerega vem, da je brezpredmeten in pri katerem so vsi udeleženci avtomatično poraženci, saj so se sploh tako nizko spustili. Razjezi me, kadar se spustim na nivo izzivalca. Razjezi me, da nimam dovolj discipline. Razjezi me, da nimam dovolj vztrajnosti. Razjezi me, kadar mi kdo zapravlja moj dragoceni čas. Jezi me da se po celodnevnem odpovedovanju čokoladi ob filmu nabašem piškotov. Jezi me, da ne morem sam nadzorovati svojega življenja.
Ko tole pišem hkrati odkrivam vzrok moje jeze. Razjezim se vedno, ko prizadenem moj vedno prisotni in samega sebe polni ego. Povsod sem udeležen jaz, povsod gre za vprašanje časti in ponosa. Trenutno me jezi moj ego.
A bral sem, da je najboljša pot odpoved. Čemu naj se torej odpovem? Morda egu? Jezi? Družbi? Karkoli od tega bo pomenilo zgolj zanikanje in to ne bom več jaz. Že vem. Kaj pa če se odpovem poskušanju popravljanja situacije? Če se odpovem poskušanju odpraviti jezo, če se odpovem poskušanju vplivanja na ego? To je prav gotovo nekaj, česar še nisem nikoli poskusil.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot jeza, razmišljanja.
Mislim, da se jeze nikoli ne moremo čisto znebiti… Lahko jo sicer brzdamo, a se kmalu pokaže v drugačni, a vseeno kakšni negativni reakciji na drugem področju.
V knjigi Mir v vsakem koraku meni avtor zanimivo piše o jezi: “Kadar se v nas rodi jeza, se zavedajmo, da je jeza energija v nas, da to energijo lahko sprejmemo in jo preoblikujemo v drugačno obliko energije. Kadar je kompost napolnjen z organskimi odpadki, ki razpadajo in smrdijo, vemo, da lahko te odpadke preoblikujemo v čudovite rože. Najprej se nam zdijo kompost in rože popolnoma različne stvari, če pa se poglobimo, vidimo, da rože že obstajajo v kompostu in da kompost že obstaja v rožah….Kadar se ukvarjamo s svojo jezo, potrebujemo vpogled ne nerazdvojeno vizijo. Vemo, da je jeza neke vrste kompost in da se iz nje lahko rodi nekaj čudovitega. Jezo potrebujemo enako kot vrtnar potrebuje kompost. Če znamo svojo jezo sprejeti, smo že našli nekaj miru in radosti.”
Torej zakaj bi pustili, da nam jeza pride do živega. Mislim da je bolše, če jo sprejmemo kot nujni del nas, kot naša energija, ki je sprva negativna, a jo lahko preoblikujemo v pozitivno kar je le dobro za nas…zakaj bi se odpovedoval čemurkoli, če lahko obdržiš vse in se s preoblikovanjem jeze v pozitivno energijo in čustvo nagradiš z novo stvarjo – mogoče drugačnim pogledom ali “le” mirom v srcu.
V jogi jeze ne potlačimo vase! To je zelo pomembna točka. V vseh jogijskih (in tantričnih) praksah čustev nikoli ne tlačimo nazaj. V tem primeru čustva delujejo kot vzmet – slej ko prej je spod pritiskom sproži in useka nazaj s še večjo močjo. Res je, da joga svetuje izničenje jeze, vendar, če dam praktično primerjavo, je to bolj podobno izplaknjevanju tempera barv iz platna. Vsak dih, vsaka mantra počasi raztaplja negativna čustva in potlačene spomine, ki se skrivajo v nezavednem. to je proces očiščenja. To, da se neki jogi ne jezi, ne pomeni, da zatre čustva; prišel je do stopnje, ko ga preprosto nič več ne razjezi.
In poglej paradoks! kjub temu, kar sem napisal zgoraj, je kar nekaj znanih primerov, ko so se guruji razjezili na svoje učence. Nemalokrat se zgodi, da jo kdo dobi z burklami po trdi betici.
Mislim, da je njihova jeza skrbno usmerjena in ima določen namen. Dajmo etiko za trenutek na stran – včasih je najboljša šola krepka klofuta ali brca v rit! Z nežnim prigovarjanjem se malokdo zbudi iz globokega spanca.
Tudi budizem uči, da se je potrebno odpovedati poskušanju potlačiti jeze. Jeza naj kar obstaja, če že obstaja, naše poskušanje potlačiti jo pa ne bo obrodilo nobenih sadov. Ko missy govori o preobrazenju jeze v kaj drugega lahko jezo s tlačenjem v podzavest kvečjemu dobro pognojimo – je sama sebi kompost. S tem, da jezo preoblikujemo, o čemer govorita tako Agapetos kot tudi missy pa se očistimo, jezo preobrazimo v ljubezen, v življenje.
In kot pravi Agapetos: usmerjen izraz jeze, ki ga izrazi guru, je kvečjemu potreben sunek, ki učencu pomaga prebroditi kakšno oviro. To pa je popolno nasprotje trenutnemu razumevanju učenja