Mimo mene teče reka življenja. Slišim jo, kako šumi. Vidim njene valove, kako se valijo. A hkrati ne slišim njenega šepetanja, v njej ne vidim mojih prejšnjih, sedanjih, kasnejših življenj. Ne še, ni še prišel čas za to. Reka me uči o življenju. Pove mi, da v tem trenutku sem. Ne pove mi, kje sem, [...]

Mimo mene teče reka življenja. Slišim jo, kako šumi. Vidim njene valove, kako se valijo. A hkrati ne slišim njenega šepetanja, v njej ne vidim mojih prejšnjih, sedanjih, kasnejših življenj. Ne še, ni še prišel čas za to.

Reka me uči o življenju. Pove mi, da v tem trenutku sem. Ne pove mi, kje sem, niti kdaj sem, ne zakaj sem. Zgolj da sem. Razlaga mi o času. Pravi mi, da sem v tem trenutku tu jaz, v meni pa tisočeri jazi preteklih trenutkov, v meni pa tisočeri jazi prihodnjih trenutkov.

Kakor dežna kapljica pade v strugo in jo napolni, tako ta ista kapljica steče v morje, iz morja se vrne v oblak, iz oblaka v reko. Vedno ena in ista kapljica, vedno en in isti krog. A reka obstaja ko je kapljica v morju, ko je kapljica v zraku in ko je kapljica v strugi. Reka zgolj je kot jaz zgolj sem. Sestavljen iz tisočih jazov, tisočih kapljic.

Jaz, ki sem bil, daje obliko jazu, ki še bom. A jaz sem. Sem sedaj, sem tu. Tu sem bil in tu bom.