Zadnjič sem se v sanjah pogovarjal s kolegico in sem izrekel naslednji stavek: “To so čudni, žalostni časi. Samo še po porokah in pogrebih hodim.” Vsak od nas živi svoje življenje. Po svetu hodimo, kot bi bili od njega izolirani. Usoda drugih ljudi ni naša usoda. Naša nesreča je naša nesreča, nesreča drugih je nesreča [...]

Zadnjič sem se v sanjah pogovarjal s kolegico in sem izrekel naslednji stavek: “To so čudni, žalostni časi. Samo še po porokah in pogrebih hodim.”

Vsak od nas živi svoje življenje. Po svetu hodimo, kot bi bili od njega izolirani. Usoda drugih ljudi ni naša usoda. Naša nesreča je naša nesreča, nesreča drugih je nesreča drugih. Kar se zgodi drugim se ne more zgoditi tudi nam. Živimo srečno življenje. Šola, služba, ljubezen in zdravje so bolj ali manj v redu. Lahko bi bilo boljše, a živeti se da. Pri kosilu se pogovarjamo o športu. Zvečer pred televizijo kujemo načrte za prihajajoči vikend. Z mislimi smo pri prekopavanju vrta in košnji trave.

Nato pa kar naenkrat pride Hagalaz. Toča. Toča, ki nas prebudi iz naših sanj. Ki nas pahne v resnično življenje. Ki nam da vedeti, da bomo prihajajoči vikend tolažili znano osebo. Ki nam da vedeti, da se lahko košnja trave prestavi za nedoločen čas. Ki nam pove, da ne bo nič iz tistega sprehoda, s katerim bi se sprostili po napornem delu v službi. Ki nam pove, da si sedaj pač ne moremo privoščiti novega telefona.

A mi živimo dalje. Čeprav nas nesreča pahne iz ravnovesja, nam pove da naše življenje ni tako, kot bi si ga želeli. A živeti je treba. Še takšna nesreča, še takšna ovira, premagati jo bo treba. In življenje se vrne na stare tirnice. Mi se vrnemo k svojim sanjam, k svojim pogovorom in načrtom. Nesreča, ki nam je prekrižala načrte, je pozabljena.

Hagalaz je odšel drugam. Še vedno slišimo njegovo divjanje pri prijateljih in znancih, v časopisih in pri sodelavcih. In pri znancih od sodelavcev. A to se nas že ne tiče več. Mi že pripravljamo nove načrte. Ponovno si ogledujemo telefone. Ponovno iščemo primerne izlete. Ponovno živimo življenje po svojih sanjah. Rešujemo probleme, ki so v resnici banalni. In ponovno pozabimo, da se lahko vse to podere v sekundi.

Vse je minljivo. Hagalaz se bo vrnil. Vedno se. Enkrat močnejši, drugič bolj blag. Včasih s seboj odnese zgolj sanje, drugič denar, tretjič življenje. In kljub temu, da nas redno obiskuje, ga nikoli ne pričakujemo. Nikoli ne usmerjamo naših dejanj v smer pričakovanja konca. Nikoli ne usmerjamo našega življenja tako, da bi lahko bili na preživeti dan resnično ponosni. Le redki so večeri, ko lahko z mirno vestjo zaspimo.

Morda je čas, ko se zamislimo, kam gredo ure našega dneva. Kaj smo koristnega naredili. Smo kot kokoš letali iz enega konca na drugega? Smo čas zabili v tistih pogovorih, ki so stalno enaki, ki so stalno o istih temah, kjer se vsak že točno ve kaj bo sogovornik odgovoril in se mu kljub temu ne da niti preoblikovati trditev? Smo morda naredili kaj zase, kaj za naše najbližje? Kam je šel današnji čas? Morda pa bi se bilo bolje vprašati: “Kje pa je Hagalaz danes?”

[Vnos je navdihnil prijateljev članek in seveda Runa Hagalaz.]