Sam odgovarjam za svoje življenje. Sam določam smer plovbe mojega plovila. Sam prevzemam odgovornost za svoje odločitve. Jaz, jaz, jaz. Moj ego je poln te ponosnosti nad vsem, kar počnem. Moj ego se je celo tako prevzel, da se je pričel polniti s ponosom za stvari, ki so jih dosegli drugi. Moj ego je velik… [...]
Sam odgovarjam za svoje življenje. Sam določam smer plovbe mojega plovila. Sam prevzemam odgovornost za svoje odločitve. Jaz, jaz, jaz. Moj ego je poln te ponosnosti nad vsem, kar počnem. Moj ego se je celo tako prevzel, da se je pričel polniti s ponosom za stvari, ki so jih dosegli drugi. Moj ego je velik…
Brez njega se počutim tako praznega. Nikogar ni, da bi me varoval. Zato mu ne dovolim oditi. On mi ne dovoli, da bi živel mimo njega. Začaran krog je sklenjen.
Vse, kar mi prinaša ugodje, mi prinaša gorje. Mi prinaša navezanost. Odreči se tem stvarem je včasih otročje lahko, drugič pa ni tako zelo preprosto. Nekatere vezi so pretrgane, nekatere še vedno trdo na mestu. Pravkar sem jih ojačal. Zavestno, saj jih ne morem pretrgati. Rabim nasvet, nekoga, da mi pokaže pot.
Ego je ranjen. Ne želim poslušati njegovih naukov, ne želim njegovega načina. Prosim za pomoč nekoga zunanjega, ne prosim ega. Ego je zmeden. Kaj se je zgodilo? A ego avtomatično vklopi obrambo, prične mi kazati ponos nad to odločitvijo. Pravi mi, da je prav, da prosim za pomoč. Ego zmaga. Začaran krog se ponovi.
Ego in jaz. Jaz in ego. Sva eno. Tisto, ki ni jaz, je tudi ne-ego. A kaj je to? Jaz mi ne dovoli vpogleda. A jaz ga čutim. Ne-jaz mi omogoča videti jaz in z njim ego. A kako se rešiti spon tega začaranega kroga odvisnosti?
Vem, da je prava pot imeti nič. Tedaj imamo vse. Prava pot je biti nenavezan na vse. Tedaj smo obkroženi z vsem. A kaj, ko je pravi poti težko slediti. Težko je narediti prvi korak in težko se je nato ne vrniti na izhodišče. Kot bi se odločal med hujšanjem in kosom torte. Torta zmaga. Navezanost zmaga. Ugodje zmaga. A zavedanje ostane, znanje o tem ostane. Ego ve zanj, a ga ne more uničiti. Ve zanj, zato vklopi mehanizme obrambe, mehanizme ponosa, mehanizme ugodja in mehanizme navezanosti. Bom kdaj našel pot iz tega kroga?
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot ego, razmišljanja.
Prvi odstavek me je spravil v dobro voljo, hehe…
Drugače pa menim, da si si na tvoja retorična vprašanja – vsaj zdi se mi, da so retorična – kar sam odgovoril. Spoznal si, da je prava duhovna pot težka in ko postane lahka veš, da: (a) delaš nekaj narobe, ali pa (b) si postal razsvetljen, kar se zaenkrat bolj malo verjetno. Ne vem, koliko ti je kaj blizu tantra, vendar tantra zavzema nekoliko drugačen pristop kot klasična joga. Tantra je alkimija in zato ego ne uničimo direktno, kot pri jogi, temveč ga postopoma zamenjujemo/spreminjamo v božanski ego. To pomeni, da z bakhti jogo dosežemo popolno istovetenje in sozvočje s čaščenim božanstvom. Takrat naš ego izgine; nadomesti ga Božanski ego, kar ne neprimerljivo boljše. Od tu pa lahko nadaljujemo dalje do Absolutnega in brezobličnega.
Tantre ne poznam prav dobro, zgolj v bledih okvirih.
Je pri tantri ego nujen del bita in bit brez njega ne more obstajati? Joga ga želi izbrisati in to popolnoma. Budizem (o tem moram še povprašati nekaj večjih strokovnjakov) ga želi spoznati, razkriti in nato njegove egoistične prvine ignorirati, živeti mimo njih, se znebiti njegovega vpliva. Tantra ga pa spreminja.
Še ena potrditev enega prejšnjega posta: cilj je isti, poti so pa različne