Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna. Neca Falk Ko sesam v glavi premlevam najrazličnejše teme, od svetovnih kriz do načrtov za prihodnost, še najrajši pa imam preproste slike mojih sanj, moje prihodnosti. Tudi ko meditiram pogosto opazim težnjo po reševanju programerskih zank in ugibanja o [...]

Vsi ljudje hitijo,
v panje kjer živijo,
z obrazi obrnjenimi v tla,
nihče nikogar ne pozna.
Neca Falk

Ko sesam v glavi premlevam najrazličnejše teme, od svetovnih kriz do načrtov za prihodnost, še najrajši pa imam preproste slike mojih sanj, moje prihodnosti. Tudi ko meditiram pogosto opazim težnjo po reševanju programerskih zank in ugibanja o dogajanju v okolici. Tudi ko se spravim pisati resen članek o tem, kako mi moj dragi um bega iz ene teme na drugo rajši spišem sestavek o enotnosti bivanja (beri Trenutek do večnosti).

V naši naravi je, da rajši živimo v svetu brez odgovornosti, v svetu ki ga poznamo in ki si ga lastimo. Odgovornost prinaša obvezo, nepoznavanje prinaša strah, ne-lastnina prinaša izgubo nadzora. Obveza, strah in izguba nadzora pa so elementi ne-svobode. Zato nas ego vztrajno siči z dejavnostmi, ki jih poznamo, s sanjami, ki so naše, s prihodnostjo, ki si jo želimo in z znanjem, ki ga že imamo. Ego se boji stopiti na spolzka, nepoznana tla novih odkritij, boji se poraza, boji se izgube svobode. A kako je lahko človek svoboden, če mu ego ukazuje? Kako se lahko človek kaj novega nauči, če stalno premleva ena in ista dognanja? Je človek suženj ega, suženj uma ni suženj aktivnosti?

To naše drvenje moramo zaustaviti. Če si stalno nalagamo nova opravila si vzemimo čas za oddih. A ne si ga vzeti na silo, tako bo postal zgolj eno od novih opravil. Pustimo mu, da pride spontano s tem, da si ne nalagamo novih opravil. Če nam med meditacijo begajo misli jih umirimo. A ne na silo, tako bomo zgolj ustvarili novo misel, novo nalogo, z naslovom “Zaustavitev misli”. Rajši pustimo misli, da nastajajo in da izginjajo brez tega, da bi kakorkoli nanje vplivali.

Če pa med sesanjem begamo iz enih sanj v druge se pa osredotočimo na sesanje. Bodimo resnično za sesalcem, z cevjo v rokah in z očmi na tleh. Zavedajmo se gibov, ki jih proizvajamo, zavedajmo se dejavnosti, ki jo opravljamo. S tem se prebudimo, s tem opravljamo stoječo, hodečo, delavno meditacijo. Naj bodo naša dejanja budna!

Sedaj pa se moram vrniti k opravilom, ki sem se jim izognil s tem, da sem se lotil pisanja tegale sestavka. Lažje je modrovati kot pa v praksi svoje modrosti udejstvovati.