Ano in Andrejo, ki se osebno še ne poznata, že od mladosti zanima, ali je to, kar vsakodnevno doživljata, vse, kar jima življenje lahko ponudi. Nekako upata, da je na voljo še kaj več. Njuna pot odkrivanja duhovnosti se prične enako – z branjem knjig in najrazličnejše literature o ezoteriki in duhovnosti. Obe sta na [...]
Ano in Andrejo, ki se osebno še ne poznata, že od mladosti zanima, ali je to, kar vsakodnevno doživljata, vse, kar jima življenje lahko ponudi. Nekako upata, da je na voljo še kaj več. Njuna pot odkrivanja duhovnosti se prične enako – z branjem knjig in najrazličnejše literature o ezoteriki in duhovnosti.
Obe sta na začetku navdušeni nad tem novim, zanimivim svetom. Informacij je veliko, vse so sveže, zanimive, nenavadne. Kar težko jih je sproti požirati. Kmalu pa se naveličata zgolj brati o teh stvareh, odločita se, da bosta poskusili svoje znanje uveljaviti tudi v praksi. Obe si za začetne poskuse izbereta delo s sanjami.
Ana sanja lucidne sanje. Lebdi nad posteljo. K njej prileti belo, lepo, čisto bitje. Predstavi se kot angel. Skupaj se odpravita naokoli, pogovor steče. Ana je navdušena nad uspelim poskusom. Andreja tudi sanja lucidne sanje. V njih zagleda svoje roke. Zave se same sebe, svojega bitja, svoje biti. Opazi obstoj življenja, življenja izven časa in prostora. Andreja je presenečena in prestrašena nad uspelim poskusom.
Ana, vsa navdušena nad srečanjem s svojim angelom, prične raziskovati svet bogov, boginj, angelov in nadangelov. Naleti na zanimiv svet energij, ki si jih pred tem niti ni mogla predstavljati. Zaradi sanj verjame vanje, s poskušanjem pa jih potrdi. Angeli ji odgovarjajo, nihalo, ki si ga je kupila, ji kaže tisto, kar ga sprašuje. Vidi v preteklost, čuti prihodnost. Skozi življenje lebdi, verjame, da jo nosijo energije, verjame, da ji življenje usmerjajo energije, verjame, da ona usmerja energije. Rezultati potrjujejo njeno vero. Ana je srečna.
Andreja ne ve, kaj bi storila. V sanjah ji je bilo povedano nekaj, kar ji ne bi smelo biti. Stopila je v stik s svojim bistvom, začutila ga je. A sam stik je bil prekratek, Andreja si ga ne zna razlagati. Ne ve, kaj je bilo to, ne ve, čemu služi, zakaj obstaja in v kakšni povezavi je z njo. Prične raziskovati in naleti na metodo poslušanja samega sebe. Andreja postane mirna, tiha, nezanimiva. Rezultatov ni. Andreja po eni strani prične čutiti odgovore na vprašanja, po drugi strani pa se jo loteva nemir. Postaja žalostna, prestrašena. Odkriva samo sebe, ve stvari o sebi, ki jih ne želi vedeti. A sedaj jih ve in naučiti se mora živeti z njimi. Andreja spoznava svojo pot. Andreja je.
Vsak od nas si ob poslušanju samega sebe izbere svojo pot. Drugih poti ne obsoja, drugih poti ne upošteva. Ali je Anina pot prava zanjo, ali je Andrejina prava za Andrejo? Je moja prava zame? To bo pokazal čas. Do sedaj vem zgolj to, kar piše v naslovu. Duhovni ljudje so strašno duhovni v svoji duhovnosti. Igra ega, slepilo ega. Je igra kdo ima prav in kdo ne. Ego ponovno zmaga takrat, ko nas zaslepi z idejo, da smo ga presegli, premagali, stopili stopničko nad njega.
Ali Ana resnično lebdi ali je to zgolj posledica sunka energij, novosti, navdušenja? Gre morda za placebo efekt ali dejansko stanje? Ali Andrejo stiskajo dvomi zaradi ugotovitev, do katerih se je dokopala pri brskanju po svoji podzavesti? Ali morda zaradi dejstva, da še vedno ne leti kot letijo drugi, bolj duhovni ljudje? Ali jaz to pišem ker mi ego ponosno narekuje, naj svojo superiornost nad Ano zlijem na medij? Ali morda samo še tole napišem in grem naprej z življenjem? Odgovore bo dal čas, čas ki ne obstaja…
Zapisi s podobno vsebino:
Zapis je shranjen pod: Zapisi»Razmišljanja in označen kot ego, meditacija, sanje.
Napisal si:
“Vsak od nas si ob poslušanju samega sebe izbere svojo pot. Drugih poti ne obsoja, drugih poti ne upošteva.”
Jaz ne bi šel v tak ekstrem. Če govorim samo sam zase, lahko rečem, da poizkušam iz vsake duhovne tradicije potegniti kaj koristnega, celo iz krščanstva. Kljub temu, da stremim k vama margi in setianizmu mislim, da je ultimativni odraz le-teh prav preseganje vsakršnih okvirjev in spon. Nekatere duhovne poti in metode priznavam (večinoma tiste, ki niso plitke in skomercializirane), druge pa ne. Tako, na primer, ne priznavam večine katoliških ločin, ki nimajo nikakršne veze z izvirnim krščanstvom in Jezusovimi nauki.
Glede “lebdenja” in drugih pojavov: znajo biti precej subjektivni in v mnogih primerih plod domišljije. Dober preizkus teh zmožnosti je, da jih lahko pristno poustvarimo kadarkoli želimo. Vendar je, bolj kot vsi ti občutki, pomembna duhovna evolucija. Kaj ti pomaga, če lahko “lebdiš”, ko pa je še vedno tvoj gospodar ego.
Ravno to, kar si na koncu napisal, sem želel poudariti. Kaj ti pomagajo vse te moči, če jih uporabljaš zgolj za zabavanje sebe in okolice, ne pa za lasten nadaljni razvoj.
Pri omenjenem citatu pa sem morda res idejo zapisal rahlo ekstremno. Pod “upošteva” ni mišljeno, da jo ignorira. Zgolj, da je ne sledi. Ko naletim na meni nepoznano filozofijo/religijo/pot jo seveda si ogledam, jo poskušam spoznati in razumeti in izluščiti njeno bistvo, za katerega se povečini izkaže, da mi je že znano. Prav tako si ogledam metode, s katerimi ta pot dela. A poskušam se ne ujeti v spone dane poti, poskušam ohraniti svojo individualnost. Tudi če navidezno hodim po poti večje religije nisem ujet v to pot in jo lahko, kadarkoli me bo pričela omejevati, zapustim.
V postu sem ponovno poskušal preseči dualistično gledanje na svet. Prikazal sem dve osebi, za katero lahko uganeš, da gre za eno in isto bitje, in situacijo – srečanje z ezoteričnimi prvinami. Nakazal sem dve poti, po katerih lahko posameznik stopa, obe sta pravi, a obe skrajni. Obe poti tudi potrebujeta še številne nadgradnje, da bi lahko bili resnično uspešni.
Pomemben se mi zdi konec – moje zadnje retorično vprašanje: “Ali morda samo še tole napišem in grem naprej z življenjem?” Tu presežem ta dualizem, to vprašanje o pravi/nepravi poti, o boljšem in slabšem. Tu zgolj živim in živim dalje. Neko idejo sem želel posredovati naprej, to sem naredil, sedaj pa živim dalje…