Lotiti se meditacije je kot opustiti kajenje. Miselni preskok, ki nas vrže v to dejanje, je posledica spleta okoliščin, ki so nam nudila ne samo vpogled v nov, drugačen način bivanja, ampak tudi elan, da to dosežemo. Prvi koraki so težki. Vsakodnevna rutina, samodisciplina, sta dve prepreki, ki jih je potrebno preskočiti. Umirjanje misli, dihanja, [...]

Lotiti se meditacije je kot opustiti kajenje. Miselni preskok, ki nas vrže v to dejanje, je posledica spleta okoliščin, ki so nam nudila ne samo vpogled v nov, drugačen način bivanja, ampak tudi elan, da to dosežemo.

Prvi koraki so težki. Vsakodnevna rutina, samodisciplina, sta dve prepreki, ki jih je potrebno preskočiti. Umirjanje misli, dihanja, življenja je naslednja točka, ki jo moramo doseči. Še vedno smo polni energije in volje, tako da nam ni težko. Sedenje na blazini je nekaj novega, vzeti si petnajst minut, pol ure dnevno zase pa blagodejno vpliva na nas.

Sledi udobje odkrivanja sebe. Gre za čas umirjenosti, čas, ko imamo občutek, da delamo nekaj zase. Navadili smo se reda, ki se ga držimo. Sprostitev nam da energijo za pričetek dneva ali za umiritev po službi. Odkrivamo nove občutke, svet pričnemo videvati v drugačni luči. Prioritete spremenimo.

Pri odkrivanju novih plasti sebe pa najdemo tudi strahove. Najdemo potlačene moralno nesprejemljive dele nas samih. Najdemo jezo, ljubosumje. Pa nismo jezni, zgolj pričnemo se zavedati tega, kar smo vedno bili, a smo si pred tem zatiskali oči. Bliskovit napredek preteklih mesecev izgine, pride do obdobja, ko se nam zdi, da gre vse kvečjemu na slabše, v najboljši meri da stoji na mestu. In za na konec pride še vprašanje, ki nam pokoplje tla pod nogami: “Zakaj se sploh ukvarjam z meditacijo?”

Sadovi preteklega obdobja počasi tonejo v pozabo, dober občutek in videnje sveta počasi postaja bolj in bolj meglen. Odgovor na zastavljeno vprašanje je bil preveč medel. Preden smo pričeli z odkrivanjem tega novega sveta je bil več kot dovolj dober. Bil je rešitev iz monotonosti, bil je rešitev naših težav. A sedaj ni več. Dnevna rutina postane monotonost, ob meditaciji odkrijemo, da težave sploh niso bile težave. Zato prenehamo.

A seme, ki smo ga zasejali, še vedno kali. Vsake toliko časa še vedno premišljujemo o sebi, o tem kdo in kaj smo. Vprašanje dobiva bolj realne, bolj otipljive odgovore. Ne gre več za radovednost, za pripadnost, za pobeg. Gre za nas, ker tako čutimo, ker tako živimo. Ker vidimo nesmiselnost bivanja. Ker vidimo svojo omejenost. Ker živimo v samsari.

Sedaj smo bolj pripravljeni. Razlogi za pot so jasni. Zavedamo se jih. Začetek je morda ravno zaradi tega težak. Pričakujemo, da bomo pričeli tam, kjer smo prej nehali. A pričnemo za začetku. Pričakovanja so prej ovira kot pa pomoč. A vztrajamo. In pridemo do točke, kjer smo zadnjič končali. In nadaljujemo naprej. In odkrijemo ljubezen. In odkrijemo lepoto sveta, lepoto življenja, lepoto kot tako. In odkrijemo trpljenje.

Trpljenje ni več trpljenje zaradi nesreče, zaradi nečesa hudega. Zgolj je. Morda je normalna reakcija na odkritje vsega in ničesar. Na prekinitev dualnega pogleda na svet. Počutimo se kot bi bili sami v množici, kot bi bili samota in množica hkrati. Lep in strašljiv občutek. Praznina in polnost, dan in noč, oboje združeno v eno. Sedaj smo.