Za menoj so časi, ko sem moral biti živčno vojno in se hkrati učiti, delati izpite, pomagati, iskati darila in hoditi za zabave, čeprav mi je časa močno primanjkovalo. Prišel je čas delavnega počitka, ko so se obveznosti pričele bolj človeku prijazno prerazporejati preko dveh mesecev. Sicer je načrtov še vedno veliko, skozi prosti čas [...]
Za menoj so časi, ko sem moral biti živčno vojno in se hkrati učiti, delati izpite, pomagati, iskati darila in hoditi za zabave, čeprav mi je časa močno primanjkovalo. Prišel je čas delavnega počitka, ko so se obveznosti pričele bolj človeku prijazno prerazporejati preko dveh mesecev. Sicer je načrtov še vedno veliko, skozi prosti čas pa teče študijski program, a lahko vsaj diham.
Vendar pa je bila meditacija ta čas nemirna. Kot bi prosila za premor. Sanj ni bilo od nikoder, če pa so bile so bile pa vročične blodnje, obnove preteklega dneva. Nervoza me je razjedala, utrujenost premagovala. Zame so to zadostni znaki, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.
Ker do tega pride skoraj vsako poletje, sem se problema lotil po preizkušenem receptu. V roke sem vzel knjige in jih pričel prebirati. Tako sem požrl moje drage Iluzije (avtor Richard Bach), sledil pa je še obračun s Siddharto (avtor Hermann Hesse). Ob tej knjigi pa je prišlo do zasuka situacije. Odločil sem se, da tako kot je Siddharta v knjigi začasno pustil duhovno pot in se prepustil teku reke življenja, da tudi sam začasno preneham siliti se v te vode in se prepustim trenutnim potrebam. Tako naslednja knjiga ni bil Jonathan Livingston Galeb (avtor Richard Bach) ampak Čarovnik (Magician, avtor Raymond E. Feist). Katera knjiga bo sledila je pa še uganka, odvisna od trenutnega počutja. Morda bo to Alkimist ali pa Zahir (avtor Paulo Coelho), morda bo to omenjeni Jonathan,… Morda pa kaj povsem tretjega, kar si že dolgo časa želim prebrati.
A naj nihče ne misli, da sem se popolnoma preusmeril v posvetne vode! Nikakor ne. Ravno nasprotno. Zaradi predolgega vztrajanja na neki začrtani poti sem to pot pozabil sproti prilagajati mojim potrebam in čas je, da le-te spet najdem.
Mogoče kratek in preprost nasvet. Bolje kot da za nekaj časa popolnoma prenehaš z duhovnimi vajami, ti svetujem, da se jih vsak dan lotevaš po majcenih 10-minutnih koščkih, recimo: 10 minut globokega sproščanja v shavasani, 10 minut dihalnih vaj, 10 minut branja kakšne duhovne literature. To je v takšnih obdobjih popolnoma dovolj, da ne “zarjavi” tvoj mehanizem. Kot da bi se sem ter tja malce poškropil z WD 40.
Sem že tekel na tehnični oddelek po WD 40, mi ga je zmanjkalo
Da, Agapetos Typhonis, prav imaš. Kot sem že v prejšnjem vnosu napisal, prišel sem predaleč na moji poti, da bi jo zavrgel. A hkrati sem prišel tudi dovolj daleč, da sem opazil, da delam napake.
Kajti pot ni več pot ampak rutina. Rutina je dobra, a če posamezniku ne ustreza popolnoma potem lahko naredi več škode kot koristi.
Tvoj nasvet bom upošteval, najdeš ga pa tudi v zadnjem odstavku mojega vnosa: “A naj nihče ne misli, da sem se popolnoma preusmeril v posvetne vode! Nikakor ne. Ravno nasprotno.” Tu sem mislil podobno, kot si mi ti svetoval. Moj WD 40 bo učenje budnosti, zavedanja samega sebe tekom dneva. Iskanje sebe tekom dneva in ne samo tekom meditacije. Prihodnji mesec je kot naročen za to. Pa še nekatera znanja, odkritja, moram spraviti v prakso… Saj si mi vendar ti pred leti posodil Feistovega Magiciana