Med omenjenim tridnevnim izletom sem imel mnogo časa za premišljevanje. Kar me ni skrbelo za vreme in kondicijo ostalih udeležencev sem se lahko poglabljal vase in v lepote narave. A sledeča ugotovitev se mi je utrnila šele včeraj med hojo po domačih stopnicah. Meditacija ni izgovor in ni beg pred kruto resničnostjo, ni zatekanje v [...]

Med omenjenim tridnevnim izletom sem imel mnogo časa za premišljevanje. Kar me ni skrbelo za vreme in kondicijo ostalih udeležencev sem se lahko poglabljal vase in v lepote narave. A sledeča ugotovitev se mi je utrnila šele včeraj med hojo po domačih stopnicah.

Meditacija ni izgovor in ni beg pred kruto resničnostjo, ni zatekanje v nek idiličen svet notranjega in zunanjega miru. Ne smemo se je posluževati kot sredstvo za pobeg pred problemi. Čeprav nam nudi notranje zadoščenje, čeprav nam nudi mir, nov pogled na svet, čeprav ob njej spoznamo nepomembnosti materialističnega sveta in težav, ki nas pestijo, pa se ne smemo ob težavi v tem navidezno nesmiselnem svetu zatekati k njej. Svet duhovnosti je enakovreden svetu materializma, oba sta eno in isto. Dvojnost ne obstaja in propad v enem svetu pomeni propad v drugem, pomeni propad v tem enem in istem svetu.

Meditacija je eno izmed orodij, s katerim lahko posežemo po znanjih in spoznanjih, ki bi nam bili drugače težje dostopne, če sploh bi se do njih lahko dokopali. A ni edino orodje. Drznil bi si celo reči, da je samo meditacija uporabna za naš razvoj ravno toliko, kolikor je samo lopata za kopanje luknje v zemljo. Čeprav lahko luknjo močno razširimo in poglobimo samo z lopato, pa nakopana zemlja ostaja v naši bližini in kmalu prične zasipati naše delo.

Šele ko nam uspe združiti meditacijo in življenje v budnost, takrat lahko združimo oba svetova v enega.