Ko sem se zadnjič lotil kratke zbirke FAQ (Frequently asked questions oziroma Pogosto zastavljena vprašanja) iz področja budizma – knjižico lahko zastonj snamete s sledečega naslova – sem se začudil številu vprašanj, v katerih se je moral avtor na nek način opravičevati in hkrati razlagati, da pri verah, religijah, filozofijah NI bistvo katera je boljša [...]

Ko sem se zadnjič lotil kratke zbirke FAQ (Frequently asked questions oziroma Pogosto zastavljena vprašanja) iz področja budizma – knjižico lahko zastonj snamete s sledečega naslova - sem se začudil številu vprašanj, v katerih se je moral avtor na nek način opravičevati in hkrati razlagati, da pri verah, religijah, filozofijah NI bistvo katera je boljša in katera slabša, da NI bistvo katera je močnejša in katera šibkejša, ampak da JE bistvo samo v tem, katera posamezniku bolj odgovarja in katera manj.
Še bolj me je presenetilo, da nekateri ne morejo mimo dejstva, da drugi pač ne želijo v nebesa, ne želijo doseči nirvane, ne želijo priti v Valhalo,… Pa kaj je to tvoj problem? Ali je nekdo zato slab človek, ker ne sprejema tvoje vere, raj imenuje drugače kot ti in svoje dnevne/tedenske/mesečne/letne rutine ne izvaja na enak način kot ti? Mar se dobro in zlo meri po pripadnosti sekti? Še boljše, se meri po moči sekte, kateri pripadaš?
Kdor je dovzeten za ideje drugih kmalu ugotovi, da so si filozofije resnično med seboj različne, a hkrati imajo bistvene elemente povsem enake. Le pot do njih je različna, saj kulture živijo na drugim kulturam nepojmljiv način. Le kdor ni siguren v moč svoje lastne VERE bo svojo RELIGIJO koval v zvezde in jo vsiljeval drugim. Kdor je trdno prepričan v svoj prav mu bo delovanje ostalih predstavljalo zabavno poživitev vročega popoldneva.
Kdo je torej močne vere? Tisti, ki pripada sekti s številnimi privrženci in močnim političnim vplivom ali tisti, ki kot stepni volk hodi svojo pot? Kdo se bo prej obrnil proti svojim prepričanjem?