Ponovno je bila tehtnica malce nagajiva in je pokazala, kar so mi hlače že kakšen mesec govorile: “Luka, ali se odpovej takemu načinu življenja ali pa nas zamenjaj z večjo številko!” No ker je bilo kot kaže podobno stanje tudi pri drugih družinskih članih smo se odločili in ponovili uspešno prakso izpred pol leta. Danes [...]

Ponovno je bila tehtnica malce nagajiva in je pokazala, kar so mi hlače že kakšen mesec govorile: “Luka, ali se odpovej takemu načinu življenja ali pa nas zamenjaj z večjo številko!” No ker je bilo kot kaže podobno stanje tudi pri drugih družinskih članih smo se odločili in ponovili uspešno prakso izpred pol leta.

Danes mi je bilo dovoljeno za večerjo pojesti nekaj piškotov (torta je žal ostala v trgovini). Kot besen napadem prvega, ki mi prečka pot in si ga stlačim v usta. Rečem si: “Če boš takole nadaljeval ne bo nič od teh piškotov!” Ker pa sem besede najprej izgovoril, šele nato sem jih slišal in razumel, sem vmes naredil nov grižljaj piškota, ki pa je le potrdil žalostno ugotovitev, da bom lakoto potešil šele s celo škatlo piškotov in izpraznjenem vsebine hladilnika.

Spomnil sem se besed Thich Nhat Hanha, ki v svojem delu Mir v vsakem koraku lepo opisuje budnost in zavedanje ob uživanju pomaranče. “Nič, poskusiti bo treba!” sem dejal in naslednji grižljaj prežvečil z zavedanjem. Čutil sem kako se piškot drobi v ustih, zaznal sem njegov okus. Piškot ni bil več samo nekaj za potešitev nagona, bil je center moje koncentracije. Čas se je razpotegnil, še sam ne vem koliko časa sem žvečil ta ubogi keks. Vajo sem ponovil še z zadnjim piškotom in kar naenkrat sem videl, da sem sit in da ne potrebujem preostale škatle, niti hladilnika.

Nauk, ki sem ga danes izkusil, je direktna ubeseditev T.N. Hanha, čigave ideje lahko strnemo v naslednje besede: “Karkoli delamo delajmo budni.“