Ko sem včeraj premišljeval o tem, kar sem napisal v prejšnji temi, sem opazil, da imam sam resnično rad nove začetke. Primer sem opisal že v omenjeni temi, enak občutek imam pa tudi ko me zafrkava računalnik, ko spišem nekaj tisoč vrstic popolnoma neberljive kode programa, ko počečkam zvezek ali mapo,… Sedaj že kar nekaj [...]

Ko sem včeraj premišljeval o tem, kar sem napisal v prejšnji temi, sem opazil, da imam sam resnično rad nove začetke. Primer sem opisal že v omenjeni temi, enak občutek imam pa tudi ko me zafrkava računalnik, ko spišem nekaj tisoč vrstic popolnoma neberljive kode programa, ko počečkam zvezek ali mapo,…

Sedaj že kar nekaj mesecev opažam, da bom moral ponovno malce “prenastaviti” brnečo škatlo v kotu moje sobe, ki sicer vsebuje okna a se skozi njih ne vidi k sosedu ampak v svet. Vsi možni programi, ki sem jih preizkusil, preden sem našel pravega, razni mrtvaki, ki ležijo po disku in seveda spremenjena namembnost tega, nekoč glavnega računalnika, kar kličejo po pretirani rabi spomina, ki ga je že tako ali tako premalo. Počasi bo treba ponovno optimizirati nastavitve in zreducirati šaro, ki neuporabna leži po “tleh”.

Zafrkava me tudi že mobilnik, spletne strani kličejo k spremembi podobe. Edino, kar ostaja nespremenjeno, je moj karesansui. Le on se še vedno upira toku časa in je še vedno aktualen.