Ko sem se pred časom prvič pričel resneje ukvarjati z meditacijo nisem vedel, kaj me čaka. Imel sem pričakovanja, upe in želje o tem, kaj bi rad storil s svojim življenjem in zdelo se mi je, da je prav meditacija tista prava pot, po kateri bom lahko uresničil svoje želje. Želel sem doživeti razsvetljenje, doseči [...]

Ko sem se pred časom prvič pričel resneje ukvarjati z meditacijo nisem vedel, kaj me čaka. Imel sem pričakovanja, upe in želje o tem, kaj bi rad storil s svojim življenjem in zdelo se mi je, da je prav meditacija tista prava pot, po kateri bom lahko uresničil svoje želje. Želel sem doživeti razsvetljenje, doseči višje spoznanje o kozmosu, najti odgovor na večno vprašanje zakaj sem. V moj urnik sem vnesel torej čas za meditacijo, ki je postala nujna praksa pred spanjem.

Ker poleg tega, da nikakor nisem zdržal več kot le nekaj minut brez da bi mi misli ušle v neskončno število smeri, kar je povzročilo, da glasu kozmosa nisem slišal, sem se odločil, da bom poleg intenzivnejše meditacije uvedel še dihalne vaje. Tako sem sedaj vsako jutro porabil kakšnih 15 minut do pol ure za kontrolo in uravnavanje dihanja, zvečer sem pa meditiral. Vrstni red sem kasneje obrnil.

Misli so se počasi pričele urejati, dihalne vaje so k temu prav gotovo pripomogle. A kljub praznini glave glasu ni bilo. Pričakoval sem kakega gospoda ali pa vsaj fantiča, ki bi mi prišel kot dobri duh odgovoriti na nekaj vprašanj. A v mislih nisem srečal niti ene take osebe. Ko sem se vrnil nazaj v misli nisem imel nobenega novega spoznanja, kaj šele odgovora. Postal sem sicer bolj miren, nekateri vsakdanji problemi me niso več motili, opazil sem da me na cesti sovozniki ne morejo več tako pogosto razjeziti. Tudi sicer sem se manj jezil.

A to obdobje blaženosti ni trajalo dolgo. Na plan je prišla zamera, jeza, nasilje. V glavi so se mi, podobno kot v otroštvu, vrteli filmi o osebah, ki so me kdaj razjezile. In jaz sem jih v teh filmih premagal, kaj premagal, uničil sem jih. Povzročil sem jim trpljenje, poskusil uničiti njihovo prihodnost in prizadeti tudi vse okoli njih. In v resnici sem užival v teh filmih dokler se jih nisem pričel zavedati. Takrat me je pograbila groza nad tem, kaj sem postal. Ker je na plan prišla še lenoba in nezadovoljstvo sem z meditacijo prekinil in stanje se je počasi popravilo. Na te dogodke nisem kaj dosti mislil dokler nisem sedaj ponovno pričel meditirati. In se mi je to ponovno pričelo dogajati.

Mislim, da med meditacijo, v tisti blaženi tišini, v našo zavest prikličemo elemente naše biti, ki smo jih bodisi zaradi družbenih norm ali pa zaradi naše navidezne sreče potisnili v pozabo. Ker se kot otrok nisem postavil po robu tistim, ki so mi nagajali, in ker se še vedno le redko postavim zase, je to izbruhnilo na površje. Ali to pomeni, da je meditacija pri meni povzročila, da sem postal slaba oseba? Ali je morda to samo proces, ki se zgodi vsakemu? V kolikor je pravilno prvo potem bom poskusil spremeniti potek dogajanja, tako da misli ne bodo postala dejanja. V koliko pa je možno tisto drugo, potem pa je še upanje zame. Potem lahko nekaj naredim, da se spremenim. A kaj?

V skladu s štirimi resnicami, ki jih počasi predelujem tu na blogu, mi ti spomini, občutki in sestavni deli mene samega, potisnjeni v podzavest, povzročajo trpljenje. Trpljenje zaradi spominov in občutkov samih, trpljenje zaradi družbene nesprejemljivosti dejanj, ki jih prikazujejo in trpljenje zaradi želje po njihovem izginotju. Poskušam jih razumeti in sedaj, ko to pišem, lahko rečem, da jih razumem. Prav tako razumem, da jih lahko pustim, da odidejo. Da prenehajo obstajati. Sedaj ko jih razumem jih lahko ali določim, da so neprimerni, se torej spopadem z njimi, ali pa jim lahko pokažem, da kljub navideznemu ugodju prinašajo samo še večje trpljenje in so brez smisla in pomena po obstoju. Tako jih bom lahko odpustil in prekinil začaran krog.