Včeraj sem se spomnil, kako je bilo, ko sem še hodil v osnovno šolo. Jesen se je bližala in jaz sem že komaj čakal, da bo en teden pred septembrom. Razlog za to ni bila šola, čeprav le-te nisem nikoli sovražil, razlog je bil čisti, nov začetek. Vedno sem komaj čakal, da je “Modri Janez” [...]

Včeraj sem se spomnil, kako je bilo, ko sem še hodil v osnovno šolo. Jesen se je bližala in jaz sem že komaj čakal, da bo en teden pred septembrom. Razlog za to ni bila šola, čeprav le-te nisem nikoli sovražil, razlog je bil čisti, nov začetek.

Vedno sem komaj čakal, da je “Modri Janez” prinesel paket šolskih knjig, da sva z mami odšla v knjigarno po nove, še ne zavihane in počečkane zvezke, da sem dobil novo nalivko, svinčnike, ravnila… Vsako leto so nam postregli z novostmi, pa naj bodo to barvne radirke (nekoč smo jih imeli še celo z vonjem po sadju), nove beležke, barvice ali flomastri. Samo da je bilo pisano. Še posebej se spomnim peresnic – puščic. Pa ne teh vrečastih, v katerih smo imeli kasneje vse razmetano in pomešano, tistih pravih, kjer si v vsako polje dal točno določen predmet. Tam se svinčniki in barvice niso tako lomili, pa vedno sem vedel, kaj imam.

Ali šolarji še vedno tako čakajo na to nakupovanje, kot smo čakali mi?

Zapisi s podobno vsebino:

  1. Izlet na Bled
  2. Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača

Zapis je shranjen pod: Domače»Stanovalci in označen kot , .