Kaj je Plemenita Resnica o Prenehanju Trpljenja? To je brez opomina izginjajoče in prenehajoče hrepenenje; njegova zavrnitev, odrekanje, odhajanje in opuščanje. Toda kje je hrepenenje zapuščeno in prepuščeno prenehanju? Kjer obstaja ljubezen in veselje, tam je zapuščeno in prepuščeno prenehanju. Tu je Plemenita Resnica o Prenehanju Trpljenja: taka je bila vizija, videnje, znanje, vedenje in [...]

Kaj je Plemenita Resnica o Prenehanju Trpljenja? To je brez opomina izginjajoče in prenehajoče hrepenenje; njegova zavrnitev, odrekanje, odhajanje in opuščanje. Toda kje je hrepenenje zapuščeno in prepuščeno prenehanju? Kjer obstaja ljubezen in veselje, tam je zapuščeno in prepuščeno prenehanju.
Tu je Plemenita Resnica o Prenehanju Trpljenja: taka je bila vizija, videnje, znanje, vedenje in svetloba, ki je vzšla v meni o stvareh, ki do sedaj niso bile izrečene.
Ta Plemenita Resnica mora biti razumljena z zavedanjem Prenehanja Trpljenja…
Ta Plemenita Resnica je bila razumljena z zavedanjem Prenehanja Trpljenja: taka je bila vizija, videnje, znanje, vedenje in svetloba, ki je vzšla v meni o stvareh, ki do sedaj niso bile izrečene. [Samyutta Nikaya LVI, 11]

Tretja Plemenita Resnica govori prenehanju trpljenja, torej omeni možnost izhoda iz drugače neskončnega kroga trpljenja, ki ga predstavi Prva Plemenita Resnica. Kdor je sledil člankom, ki sem jih objavil pred kratkim, ta vidi pot, po kateri je stopal Buda in ki jo je predstavil svetu. Kot prvo smo se zavedali, da trpljenje obstaja. Da ne bi preveč hranili naš ego ga nismo pripisali sebi, in ne drugim. Videli smo ga v svetu in ga prepoznali kot takega. Nato smo se ozrli vase in videli, da je izvor vsega trpljenja pravzaprav v nas samih in ne v okolici; vzrok je v hrepenenju. Sledi logična ugotovitev, da je za prenehanje trpljenja potrebno spustiti hrepenenje.

Hrepenenje po stvareh, ki niso nujne za naše bivanje, je reakcija na trpljenje, ki pa vodi v začaran krog. Kajti hrepenimo po stvareh, ki jih nimamo in ki bi nam omogočili lepše, boljše, kakovostnejše in zanimivejše življenje. Lahko hrepenimo po avtu, računalniku, fotoaparatu, lahko hrepenimo po dopustu v eksotičnih krajih, lahko pa hrepenimo po ljubezni, prijateljstvu, sočutju. A naša narava je taka, da stvari, ki so del našega življenja vzame za samoumevne, tako da ko si prilastimo predmet našega hrepenenja pozabimo na čas, ko le-tega nismo imeli in si pričnemo želeti nekaj novega.

Trpljenje, ki od tu izhaja, lahko izvira iz preprostega dejstva, da naš ideal, predmet hrepenenja, ni tak, kot smo si ga predstavljali, ampak ima napake. Izvor trpljenja je tudi preprosta resnica, da je ima vsak začetek svoj konec in vsak predmet hrepenenja se bodisi pokvari ali uniči, dopust se izteče, ljubljena oseba premine. Za njimi ostane le praznina, spomin nanje, novo hrepenenje in trpljenje.

Ljudje se izogibamo misli na minevanje vsega, tudi našega življenja. To nam, zaradi navezanosti in zgoraj omenjenih vzrokov, prinaša trpljenje in bolečino, mi pa se temu želimo izogniti. A ko to preprosto resnico sprejmemo vase, jo prepoznamo, tedaj vidimo, da smo si celo življenje lagali. S tem, ko vidimo minljivost sveta vidimo tudi, da je trpljenje zaradi minljivosti nesmiselno in da je zaradi minljivosti hrepenenje nesmiselno. Namesto nesmiselno bi rajši dejal brez smisla, še boljše brez pomena. Kajti s tem, ko minljivosti odvzamemo privzgojeni pomen, izgubi tudi večino bolečine, ki jo nosi s seboj.

In mi manj trpimo. Hkrati vidimo svoje želje in jih razumemo. Vidimo, da pot iz trpljenja ne pelje v mimo kopičenja materialnih dobrin, saj so le-te minljive, torej nesmiselne. Vidimo, da pot ne vodi mimo navezanosti, pa naj bo to na svet, življenje ali trpljenje samo. Vidimo, da po vodi prek Četrte Plemenite Resnice.