BrinovaJagoda je v svojem blogu pisala o prostovoljni pomoči. Lep članek, vreden vaših minut! Znotraj njega je napisala tudi sledeče besede:”In najpomembnejše, spoznala sem, da na svetu obstajajo ljudje, ki so v svojem bistvu grozljiva bitja. Ljudje, ki so otrokom podarili življenje po pomoti in jih sedaj kaznujejo za svoje grehe.” To pa direktno nasprotuje [...]
BrinovaJagoda je v svojem blogu pisala o prostovoljni pomoči. Lep članek, vreden vaših minut! Znotraj njega je napisala tudi sledeče besede:”In najpomembnejše, spoznala sem, da na svetu obstajajo ljudje, ki so v svojem bistvu grozljiva bitja. Ljudje, ki so otrokom podarili življenje po pomoti in jih sedaj kaznujejo za svoje grehe.” To pa direktno nasprotuje mojim trditvam, da je človek v svojem bistvu dober.
A nasprotje je zgolj navidezno. Ona je zavzela pogled na svet skozi oči nasilja in nenasilja, jaz pa prek človekovega obstoja. In tako imava lahko oba prav.
Dejanja teh ljudi bi resnično lahko označil kot zlobna. Nikoli jih nisem odobraval. Nikoli jih ne bom odobraval. In nikoli jih ne bom posnemal.
A zakaj ti zlobneži to počnejo? Zakaj se izživljajo nad okolico? Mar ne bi bilo lepše, da bi vsi živeli v slogi in ljubezni? Oh, to bi bilo lepše, ja. Samo kaj, ko človek še ni dovolj razvit, da bi svoje frustracije znal premagovati. Človek je trenutno razvit samo do te meje, da spozna frustracijo in se nanjo odzove. Odziv pa je iskanje boljšega počutja. Frustracija je zapora, ovira, ki posamezniku onemogoča njegovo svobodo. Zaradi tega se počuti ujetega, počuti se nemočnega, ne vidi izhoda iz situacije.
To pa nikakor niso dobri občutki, taki, kakršne si naš ego želi. Zato iščemo pot k boljšemu počutju. Leni, kakor smo, pa ne iščemo dokončne rešitve frustracije, zgolj njeno omiljenje in pa najlažjo in najhitrejšo pot k dobremu počutju. Ta pot pa pogosto vodi k hranjenju našega ega z izražanjem naše moči. Nasilje. Poniževanje. Zlorabljanje. Zapostavljanje. Vse to vidimo vsak dan.
Lovljenje idealov. Boljše življenje. Lov za materialnimi dobrinami. Vse to prinese v naš vsakdan dodatne frustracije, dodatne želje in dodatne potrebe. A hkrati pretrga mrežo, ki smo jo gradili z okolico. Pretrga družine, pretrga prijatelje, sosede in sodelavce. Postanemo zagrenjena oseba in z nami postane zagrenjeno tudi naše okolje. Postanemo tisto, kar je BrinovaJagoda upravičeno imenovala “zlobni ljudje”. Postanemo najhujši sovražnik sebi in okolici.
Popolna samsara. Beg k rešitvi, a po poti, ki vodi zgolj v novo, globlje trpljenje, v nov prepad ponovnega rojstva. Vsemu temu bi se zgolj z nekaj sočutja, nekaj poglabljanja v svoje življenje in z nekaj razumevanja sveta lahko zlahka izognili. A človek, kljub temu, da je v svojem bistvu dober in zadosten, tega ni sposoben narediti. Zaenkrat. Sočustvujem.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot družba, razmišljanja, zlo.
Vidiš, tako razmišljanje rojeva najgloblje sočutje. Na ta način ima posameznik, ki tako razmišlja, sočutje tudi do najhujših morilcev, to pa zato ker vidi onstran njihove osebnosti in direktno v njihovo bistvo; razume, zakaj so takšni in zato ima sočutje do vseh ljudi.
Strinjam se, da sva zavzela različne poglede na zadevo in imava oba po svoje prav.
Vendar pa se kljub temu, da sem v določenih situaciijah sposobna sočustvovati tudi s serijskimi morilci in posiljevalci, moje potrplenje konča, ko je žrtev otrok. Pa ne, da se mi ostale žrtve ne smilijo, nasprotno. Vseeno pa so otroci tista bitja, tisti sončki, za katere bi morala skrbeti celotna družba in se potegovati za njihovo svetlejšo prihodnost, predvsem pa za iskrivo mladost. In prav zato bom ljudi, ki se znesejo nad otrokom verjetno vedno videla kot pošasti.
Tudi sam sem mnenja, da je tako ravnanje nedopustno. Moj članek nima nobenega namena poveličevati te ljudi, še manj jim oprostiti za svoja dejanja. Nudi zgolj malce drugačen pogled na njihovo delovanje.
}
To, da je nekdo žrtev začaranega kroga samsare nikoli in nikakor ne opravičuje njegovih dejanj. Vedno obstaja možnost svobodnega pogleda, le potruditi se je treba.
Ko sem bral tvoje besedilo, sem videl dve osebi potrebni sočutja. Starš in otrok. Nekdo je žrtev lastne slepote, drugi pa dejanj zunanje osebe. Ne opravičujem teh dejanj zaradi lastne slepote. Ne, taka oseba odgovarja za svoja dejanja. A vseeno se mi smili, ker ne more narediti tistega majhnega koraka k lepši in boljši družbi.
{Če bi imel pa pri sebi samo en piškot, pa mislim da veš, kdo od teh dveh oseb bi ga dobil!