Ko sem danes sesal dnevno sobo, so se mi v spomin prikradle mamičine besede: “Človek je v svojem bistvu dober!” Je to res ali gre za utopično željo po pravičnem svetu, za strah pred zlimi osebami? Sam se kar strinjam s temi besedami. Človek je dober. Vsaj zdrav človek je dober, deviacije pač vedno obstajajo. [...]
Ko sem danes sesal dnevno sobo, so se mi v spomin prikradle mamičine besede: “Človek je v svojem bistvu dober!” Je to res ali gre za utopično željo po pravičnem svetu, za strah pred zlimi osebami?
Sam se kar strinjam s temi besedami. Človek je dober. Vsaj zdrav človek je dober, deviacije pač vedno obstajajo. Sam poznam zelo malo ljudi, ki bi se zjutraj zbudili z željo škodovati nekomu drugemu. Do te želje pride kasneje, ko se v njih porodijo želje, ko pričnejo trpeti. Škodovanje sočloveku prepogosto izhaja namreč iz sebične želje po izboljšanju lastnega položaja. A kot sem pisal to vodi v začaran krog trpljenja.
Smo ljudje pokvarjeni? Da, smo. Smo ljudje zlobni? Smo. Ali znamo škodovati drugemu? O, ja, znamo. Vsak od nas je sebičen, pa četudi je sebičen v lastni dobroti. In v tej sebičnosti se razvije zavist, iz zavisti pa dejanja, ki jih lepo povzame znan gorenjski rek: “Če je meni crknila krava naj sosedu dve!” A to je površinsko, to je dejanje človeka, ki podleže nizkim nagonom. V svojem bistvu človek ni tak, vsaj jaz ne verjamem, da bi bil človek lahko tak. Če namreč oseba zmore vpogled v to, kaj bo tako mišljenje in tako dejanje mu prineslo, vidi, da s tem, ko bo škodoval “sosedu” njemu ne bo nič boljše. Pa ne mislim na karmo ali pa poslednjo sodbo, tudi nimam v mislih psihičnega stanja posameznika. S tem, ko pravim, da njemu ne bo nič boljše ali lažje mislim na konkretno stanje za jutri, čez leto dni. Kvečjemu slabše bo, saj bo sosed (glede na veselo slovensko vaško miselnost) enakih misli in bo škodoval tebi.
Včeraj sem po televiziji slučajno ujel stavek, ki mi je bil všeč in za katerega bi si želel, da bi ga lahko doživel tudi v resničnem življenju: “Vsak naj počne, kar hoče, samo da pri tem ne ovira ali škoduje drugim.” Preprosto, svobodno. Ali bo ta stavek veljal v prihodnosti? Ali pa so njegovi časi že minili? Bi bil pa vesel, če bi našel okolje, v katerem bi ta stavek veljal in bi lahko tam bival ali pa se tja vsaj umaknil, ko bi mi ta družba postala pretesna.
Bodimo taki, kot smo, bodimo dobri. In jaz bom lahko med sesanjem sanjaril o čem drugem.
Zapisi s podobno vsebino:
Zapis je shranjen pod: Zapisi»Razmišljanja in označen kot družba, zlo.
Zelo oguljen rek pravi: “Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.” Ljudje niso prirojeno slabi; slabi postanejo zaradi karmičnega pogojevanja, ki jih vedno znova poriva v začaran krog vzroka in posledice, akcije in reakcije. Tisti, ki se vsaj malo osvobodi tega pogojevanja in na ta način gleda na ljudi in svet, bo imel tudi veliko večjo mero sočutja, saj bo vedel, da človekov negativizem izvira iz zablode, iz trenutne nezmožnosti dojemanja Rasničnosti. Ljudje, ki živijo v Resničnosti, gredo onstran tega pogojevanja in mu niso več podrejeni.
Srečal sem pa še zanimiv pogled na to “dobro“: V osnovi dobro je tisto, kar je (samo)zadostno. Človek je popolno bitje, ima čutila, da zaznava svet, ima dihalni sistem, ima prebavni sistem, da lahko sprejema za življenje nujne stvari in izloča tiste, ki so mu škodljivi. Zanimiv, nedualističen, drugačen pogled na dobro. Tak, miren, oddaljen, brez navezanosti.
Seveda, Luka! Vse živali živijo na tak način.
In to je v osnovi dobro!
[...] BrinovaJagoda je v svojem blogu pisala o prostovoljni pomoči. Lep članek, vreden vaših minut! Znotraj njega je napisala tudi sledeče besede:”In najpomembnejše, spoznala sem, da na svetu obstajajo ljudje, ki so v svojem bistvu grozljiva bitja. Ljudje, ki so otrokom podarili življenje po pomoti in jih sedaj kaznujejo za svoje grehe.” To pa direktno nasprotuje mojim trditvam, da je človek v svojem bistvu dober. [...]