V slovenskem medmrežju se je pri subkulturi blogerjev (piscev spletnih dnevnikov) pojavil problem lastne identitete. Pred nekaj dnevi je bilo še super in oh in sploh to, da ima vsak nekaj zrcalnih blogov, nekaj blogov z različno tematiko, celo različni blogi za različne osebe razcepljene osebnosti so se pojavili. O tem sem pisal že tudi [...]

V slovenskem medmrežju se je pri subkulturi blogerjev (piscev spletnih dnevnikov) pojavil problem lastne identitete. Pred nekaj dnevi je bilo še super in oh in sploh to, da ima vsak nekaj zrcalnih blogov, nekaj blogov z različno tematiko, celo različni blogi za različne osebe razcepljene osebnosti so se pojavili. O tem sem pisal že tudi sam, pritrdili pa so mi še nekateri drugi(BigWhale), sedaj se je oglasil tudi avtor znanega bloga, ki pa je v svojem vnosu lepo opisal težave, s katerimi se mora sedaj spopadati, omenil pa je tudi, da je kvaliteta njegovega bloga močno padla (kar zgolj potrdi teorije, ki sem jih pred časom razglašal naokoli).

A ne mislim se spuščati v te vojne in razprave, kdo ima prav in kdo je v zmoti. Naj vsak piše kar mu trenutno roji po glavi in naj to piše tam, kjer mu to najbolj odgovarja.

Sam bi danes pisal o problemu identitete. S tem, ko ima človek skoraj neomejeno moč širjenja svojih idej in zamisli pride na plan tudi njegov ego. Vsaka ideja, ki jo sporoči svetu, je nagrada za njega samega, za njegov ego. Če na to objavo dobi še pozitiven komentar pa njegov ponos še toliko bolj zraste. A vse je minljivo. Tako hitro kot je bila ideja objavljena, tako hitro je tudi pozabljena. Ego postane lačen. Ego potrebuje nekaj novega. Dokler lahko glava proizvaja nove ideje, tu načeloma ni nobenega problema in naš ego raste. A kaj, ko nima noben od nas neomejeno število idej? Ego zahteva nove ideje, novo popularnosti!

Sedaj ljudje prepogosto podležejo zahtevam in pričnejo objavljati slabo premišljene ideje, nedodelane in nepodprte trditve. Seveda samo zato, da bi zadostili tistemu občutku praznosti, neaktivnosti in nepopularnosti. Odziv družbe je ravno nasproten od zaželenega – ideje so negativno komentirane, pokopane in pozabljene. Sedaj se ljudje poslužijo drugačne taktike – objave postanejo pogostejše, a ne predstavljajo več idej ampak to, kar trenutno počnejo. In ostali beremo o barvi krožnika, ki so ga uporabili za malico, in glasbi, ki jo sosed predvaja v bloku 200km stran. Z nižanjem nivoja zapisov, idej, se niža tudi nivo publike in posledično nivo komentarjev. Ciljna skupina se spremeni in naše potrebe po popularnosti so zadoščene.

Kaj pa naša identiteta? Smo to še mi? Pričeli smo pisati o težavah gospodarstva v Bangladešu, končali pa z pleskanjem delavnice v Spodnjem Dupleku! So to še tiste naše ideje, na katere smo bili pred časom tako ponosni? Morda ja, morda ne. Vsak ima pač pravico razmišljati o čemerkoli želi, prav tako pravico ima pa tudi glede širjenja svojih zamisli, idej… Kje smo torej doma? Kakšen je naš dom? Smo zamenjali našo identiteto, naše domovanje? Morda ne še, a smo na dobri poti.

Vse, kar bi morali narediti, da bi ohranili tisto, kar nas določuje, je, da bi že takoj na začetku morali opustiti željo po popularnosti, saj je to zgolj želja in želje so minljive ter nenasitne, p a tako zelo zelo napačne. Ostati bi morali zvesti svojemu prepričanju, svojemu pogledu na svet. Ostati bi morali doma.