Budizem pogosto razlaga, da je prostor in čas zgolj fikcija našega uma, da le-ta lahko deluje in si razlaga svet. Obstajajo celo študije, ki enačijo sanje in budno življenje in ki razlagajo, da sta oba svetova enako stvarna oziroma ne-stvarna; bolje rečeno, da sta oba zgolj približka bolj obširne celote. Ko sem včeraj hodil po [...]
Budizem pogosto razlaga, da je prostor in čas zgolj fikcija našega uma, da le-ta lahko deluje in si razlaga svet. Obstajajo celo študije, ki enačijo sanje in budno življenje in ki razlagajo, da sta oba svetova enako stvarna oziroma ne-stvarna; bolje rečeno, da sta oba zgolj približka bolj obširne celote.
Ko sem včeraj hodil po pobočju bližnje Šmarjetne Gore sem razmišljal o tem v kontekstu gibanja svetlobe. Seveda nisem dovolj dobro podkovan v področju fizike, da bi se sedaj spuščal v kake globoke razprave, a nekako sem videl, da je svet, kakršnega zaznavamo, zgolj svet, kakršen je bil pred trenutkom. Res, da svetloba potuje tako hitro, da zaznavamo svet skoraj realno-časno, a vseeno gre za približek. Tako kot slišimo zvok s časovnim zamikom, tako vidimo svet, kakršen je bil in ga sedaj ni več.
Tako kot svet sanj ni svet, ki trenutno obstaja, ampak je svet, kakršnega vidimo v naši glavi. Realnost je pri obeh približno enaka, le da v enem navidezno preživimo bistveno več časa kot pa v drugem. V katerem pa vi bolj pogosto živite pa veste sami, jaz zase nisem več tako prepričan, da v tem, “realnem”.
Seveda sedaj ne moremo enačiti sveta sanj in trenutnega sveta zgolj zaradi fizikalnega pojava hitrosti gibanja svetlobe, ampak meni je dalo to misliti in s tem sem naredil tisti miselni preskok, ki je potreben, da vedenje drugih ne samo poznamo in razumemo, ampak znamo aplicirati tudi v naše življenje. Meni je dala ta ugotovitev nekaj materiala za razmišljanje in čeprav so lahko predpostavke zanj popolnoma napačne sedaj boljše razumem nekatera besedila, ki sem jih do sedaj bral in ne znal vpeljati v svoje bivanje.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot budizem, čas, razmišljanja.
Dobro razmišljanje! Popolnoma s strinjam s tem stavkom: “Obstajajo celo študije, ki enačijo sanje in budno življenje in ki razlagajo, da sta oba svetova enako stvarna oziroma ne-stvarna; bolje rečeno, da sta oba zgolj približka bolj obširne celote.” Vidiš, če preneseš to razmišljanje in vedenje na družbeni nivo, spoznaš, kako po zelo tankem robi hodi človeštvo in kako se večina ljudi aktivno udeležuje te iluzije, misleč da živijo v resničnosti. Pogosto sem si postavljal retorično vprašanje, zakaj bi bila Resničnost nekaj tako spremenljivega in minljivega kot je ta svet? Kaj potem počnejo psihiatri in psihologi, ko obsodijo nekega človega, da ne živi v stvarnosti? Ali s tem tudi sami ne zabredejo še v iluzijo resničnosti, misleči da je resničnost to, kar večina ljudi dojema približno enako?
No, v tem komentarju bom zgolj branila svojo bodočo stroko.
S tem, ko psihologi oz. psihiatri nkoga “obtožijo”, da ne živi v stvarnosti, v bistvu niti ne gre za obtožbo, pač pa za razlago njegovega stanja. Takšen človek si iz takšnih in drugačnih razlogov ustvari svoj svet (NE svet sanj), ki mu pomaga prebroditi težke trenutke v življenju. In kreacija tovrstnega sveta se ne zgodi spontano, pač pa precej premišljeno. Problem pa nastane, ko splošnejša realnost zanj izgine oz. se je ne zaveda več in tako ni več zmožen funkcioniranja v našem “realnem” svetu.
Roko na srce – dokler večina ljudi ne bo dobila psihotskih motenj, bodo izjeme še vedno predmet psihiatrične in psihološke stroke.
Tu je prišlo do primera, ko imata prav dva, ki trdita nasprotni trditvi. Sam pritrjujem Sari, ko pravi, da so sedaj psihološke deviacije upravičeno predmet specializirane stroke. Človek je v splošnem in v prvi vrsti družbeno bitje in če posameznik ni zmožen funkcoinirati v okviru te družbe (izgubi stik z “realnostjo”) verjetno resnično potrebuje pomoč. Hkrati pa se strinjam z Agapetosom, ki pravi, da ni nujno, da tak človek potrebuje pomoč – lahko je prišlo zgolj do nekega duhovnega preskoka, pri katerem je posameznik zaživel v drugačni sveti obstoja.
A koliko izmed “psihično bolanih” oseb je izgubilo stik s kakršnokoli realnostjo in sedaj brez cilja tava tam, kjer pač tava in koliko jih je resnično tako duhovno napredovalo? Zdi se mi, da kdor duhovno tako napreduje še vedno lahko funkcionira v družbi, je še vedno zmožen živeti v tej realnosti, hkrati pa ga le-ta ne omejuje. In take osebe običajno niso družbeno problematične, saj se bodisi lahko “nadzorujejo” bodisi pa se od družbe umaknejo.