Zadnje dni sem psihično čisto na dnu. Samo še dve stopnji sta nižje. Tolažilne besede in družba ne pomagajo. Edino ko sem sam s seboj sem pomirjen. Takoj, ko se spomnim na družbo, se mi poveča količina kisline v želodcu. Ko pa preneham begati iz enega konca sobe na drug, ko neham pisati kodo programa [...]

Zadnje dni sem psihično čisto na dnu. Samo še dve stopnji sta nižje. Tolažilne besede in družba ne pomagajo. Edino ko sem sam s seboj sem pomirjen. Takoj, ko se spomnim na družbo, se mi poveča količina kisline v želodcu.

Ko pa preneham begati iz enega konca sobe na drug, ko neham pisati kodo programa in ko neham brati knjigo, tedaj se mi v misli prikrade nek glas, ki mi kaže nepomembnost tega početja. Tako beganja kot tudi skrbi.

Spomnim se na sanje, ki jih sanjam že dva jutra. Saj ne vem, kakšna je vsebina, ne želim si je zapomniti in pokvariti z analizo pri dnevu. Vem pa, kakšen je občutek, ko se zbudim. Zbudim se pomirjen in v solzah, vesel in otožen hkrati, poln znanja in hkrati popolnoma prazen vsega. Vem edino, da sem tak smisel življenja srečal nekaj let nazaj, ko sem ga imenoval vseobsegajoča ljubezen.

Se je vrnila? Morda sploh ni nikoli odšla, samo jaz sem izgubil vez z njo.