Ko sem v nedeljo užival zunanji svež zrak na balkonu sem pod seboj zagledal starejšega gospoda, ki je ves urejen, v nedeljski obleki užival v lepem sprehodu. Bil je sam, hodil je počasi, videlo se mu je, da uživa. Pričel sem razmišljati. Včasih so znali bolj ceniti nedeljo. To je bil dela prost dan, dan [...]
Ko sem v nedeljo užival zunanji svež zrak na balkonu sem pod seboj zagledal starejšega gospoda, ki je ves urejen, v nedeljski obleki užival v lepem sprehodu. Bil je sam, hodil je počasi, videlo se mu je, da uživa.
Pričel sem razmišljati. Včasih so znali bolj ceniti nedeljo. To je bil dela prost dan, dan ki so ga poskusili preživeti malce drugače. Bodisi z boljšim kosilom, bodisi s sprehodom, obiskom cerkve ali kakšnim izletom. V zadnjih letih pa se je to močno spremenilo. Zaradi obilja hrane smo pričeli tudi med tednom jesti dobre stvari, obisk restavracij mi zaradi študentskih bonov ni več neznanka, sprehod naredim včasih kar tako, pogosto pa niti v nedeljo ne. Kot študenta sva z mojo drago kar nekaj hribov obiskala kar med tednom, prav tako se med tednom zgodijo kakšni smučarski izleti. Novo leto se je spremenilo v veseli december, ki se prične kmalu za prvim novembrom in traja do Valentinovega.
Nekje vmes pa smo izgubili tisti občutek nevsakdanjosti. Vse, kar smo včasih počeli nekako ritualno, obredno, sedaj počenjamo vsakodnevno. Pa boste rekli, da so rituali brez pomensko omejevanje naše svobode ter njihovo preseganje kaže na naš razvoj. Res je, vse to je res. A po drugi strani pa ko dan postane enak dnevu, ko tisto, kar smo včasih imeli za nagrado postane vsakodnevno, življenje izgubi svoj čar in veselje.
Sam pogrešam nedelje. Oziroma mi smo imeli namesto nedelj petke, večer s prijatelji ob taroku, biljardu ali kegljanju. Ali pa pogovoru, peki koruze. Karkoli, samo da je zaznamovalo petek. Da smo vedeli kateri dan v tednu je. Da smo se cel teden pripravljali nanj, ga pričakovali. Življenje v izobilju je lepo, a dolgočasno, brezciljno. Morda je to tisto, kar družba trenutno potrebuje. Ideje za preživljanje prostega časa, ki bi jim pokazale pomen nedelje!
Gospod, ki je šel mimo mojega balkona, je morda to vedel. Morda je ravno o tem razmišljal. Ali pa je preprosto užival v svojem obredu, urejeni, lepi obleki, počitku. Naj ga naslednjo nedeljo pot ponovno prinese mimo mojega balkona!
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot družba, razmišljanja.
Super prispevek!
Tudi jaz imam včesih tak občutek, da ni več tistega posebnega vzdušja ob večjih praznikih, nedeljah… A kaj kmalu sem ugotovila, da lahko tudi sama oz. z izbrano družbo kreiram neke mini praznike (kot tisti gospod na sprehodu) in uživam v tem.
Morda pa ta gospod dojema vse dneve na takšen način, ne le nedelje. Če ga kdaj vidiš med tednom tako razpoloženega, ga ustavi in ogovori, da ti prišepne skrivnost.
Praznike in ostale “posebne” dneve dojemam na malo drugačen način – kot opomine, da bi morali vsak dan jemati na tak način. In res je, če dosežeš to, če dosežeš, da vidiš svet neponovljiv, edinstven in čudovit, se bodo dnevi napolnili z radostjo. Problem je v dojemanju, v tem, da se preveč navadiš, to pa lahko popraviš s čim bolj nedualističnim dojemanjem sveta, ter s potovanjem s tokom.
Meni se pa ne zdi prav nič napačno, da se vsak da preživi tako, kot da je nekaj posebnega. To, da bi nedelja morala biti, je pač posledica kulture in starih navad, vendar je sama dinamika našega dela in žviljenja sedaj takšna, da so nedelje in prazniki včasih prav paradoksalno sramota svojemu semantičnemu imenu.
In ko si že omenil študentsko živlenje, mislim, da obstaja kar velika razlika med vami, ki ste doma in nami, ki tedensko migrirano v kraj študija. Ker potem je tudi nedelja razbita, vsaj popoldne. Ker je potrebno spet pripravit čiste zadeve, ker je bolje iti malo prej, da boš našel parkirno mesto, da ne bo gneče, da ne bodo spet tovornjaki na AC in podobno.
Včasih, ko je bila mobilnost prebivalstva manjša, je bilo to vsekakor lažje oz. bolj enostavno.
Tomi, nisem mislil, da bi morala biti nedelja tisti “posebni” dan. Kot si napisal ima ta dan zgodovinsko kulturno ozadje. Zaradi mene lahko narediš tak dan tudi ponedeljek
Govorim o tem, da se mi zdi, da naša družba potrebuje en dan, ko se otresemo vsakodnevne rutine – čeprav bi ta dan prešel nato v rutino, a gre vseeno za nekaj časa, ki si ga vzamemo zase (in za druščino, prijatelje, domače živali,… kar kdor želi in potrebuje). Čas, ko vsak stori dejansko nekaj zase, ko proslavi življenje na svoj način, pa čeprav je to igranje kakšne posebne računalniške igrice. Nekaj, kar ne počnemo vsak dan, kar ne počnemo zaradi bega pred seboj, nekaj, kar počnemo s srcem in ne z odporom (in ne zato, ker nam družba, ljudje v posebnih oblekah,… tako rečejo). Taki mini prazniki, kot jih imenuje Sara, so po mojem mišljenju tisto, kar potrebujemo…
Agapetos morda res lahko živi vsak dan kot bi bil praznik, jaz pa še vedno potrebujem tak majhen ritualček, da me kot svetilnik orientira na moji dogodivščini in mi zbistri misli… Po eni strani neumno, nepotrebno dejanje, pa še nov način zavezovanja na to mesto, po drugi pa za eno izmed tistih zvezdic, ki naredijo noč lepo…
“Agapetos morda res lahko živi vsak dan kot bi bil praznik,…”
Vsakega še ne, jih je pa vedno več takih.
Ko jih bo 365, bom naredil žur do onemoglosti, hehe.
Povabi še mene