Comments on: Nedelje

By: Luka Oman

Luka Oman — Wed, 25 Oct 2006 06:06:49 +0000

Povabi še mene

By: Agapetos Typhonis

Agapetos Typhonis — Wed, 25 Oct 2006 05:37:30 +0000

“Agapetos morda res lahko živi vsak dan kot bi bil praznik,…”

Vsakega še ne, jih je pa vedno več takih. Ko jih bo 365, bom naredil žur do onemoglosti, hehe.

By: Luka Oman

Luka Oman — Tue, 24 Oct 2006 21:11:04 +0000

Tomi, nisem mislil, da bi morala biti nedelja tisti “posebni” dan. Kot si napisal ima ta dan zgodovinsko kulturno ozadje. Zaradi mene lahko narediš tak dan tudi ponedeljek Govorim o tem, da se mi zdi, da naša družba potrebuje en dan, ko se otresemo vsakodnevne rutine – čeprav bi ta dan prešel nato v rutino, a gre vseeno za nekaj časa, ki si ga vzamemo zase (in za druščino, prijatelje, domače živali,… kar kdor želi in potrebuje). Čas, ko vsak stori dejansko nekaj zase, ko proslavi življenje na svoj način, pa čeprav je to igranje kakšne posebne računalniške igrice. Nekaj, kar ne počnemo vsak dan, kar ne počnemo zaradi bega pred seboj, nekaj, kar počnemo s srcem in ne z odporom (in ne zato, ker nam družba, ljudje v posebnih oblekah,… tako rečejo). Taki mini prazniki, kot jih imenuje Sara, so po mojem mišljenju tisto, kar potrebujemo…
Agapetos morda res lahko živi vsak dan kot bi bil praznik, jaz pa še vedno potrebujem tak majhen ritualček, da me kot svetilnik orientira na moji dogodivščini in mi zbistri misli… Po eni strani neumno, nepotrebno dejanje, pa še nov način zavezovanja na to mesto, po drugi pa za eno izmed tistih zvezdic, ki naredijo noč lepo…

By: Tomi

Tomi — Tue, 24 Oct 2006 12:00:43 +0000

Meni se pa ne zdi prav nič napačno, da se vsak da preživi tako, kot da je nekaj posebnega. To, da bi nedelja morala biti, je pač posledica kulture in starih navad, vendar je sama dinamika našega dela in žviljenja sedaj takšna, da so nedelje in prazniki včasih prav paradoksalno sramota svojemu semantičnemu imenu.

In ko si že omenil študentsko živlenje, mislim, da obstaja kar velika razlika med vami, ki ste doma in nami, ki tedensko migrirano v kraj študija. Ker potem je tudi nedelja razbita, vsaj popoldne. Ker je potrebno spet pripravit čiste zadeve, ker je bolje iti malo prej, da boš našel parkirno mesto, da ne bo gneče, da ne bodo spet tovornjaki na AC in podobno.

Včasih, ko je bila mobilnost prebivalstva manjša, je bilo to vsekakor lažje oz. bolj enostavno.

By: Agapetos Typhonis

Agapetos Typhonis — Tue, 24 Oct 2006 12:00:26 +0000

Morda pa ta gospod dojema vse dneve na takšen način, ne le nedelje. Če ga kdaj vidiš med tednom tako razpoloženega, ga ustavi in ogovori, da ti prišepne skrivnost.

Praznike in ostale “posebne” dneve dojemam na malo drugačen način – kot opomine, da bi morali vsak dan jemati na tak način. In res je, če dosežeš to, če dosežeš, da vidiš svet neponovljiv, edinstven in čudovit, se bodo dnevi napolnili z radostjo. Problem je v dojemanju, v tem, da se preveč navadiš, to pa lahko popraviš s čim bolj nedualističnim dojemanjem sveta, ter s potovanjem s tokom.

By: Sara

Sara — Tue, 24 Oct 2006 11:49:00 +0000

Super prispevek!

Tudi jaz imam včesih tak občutek, da ni več tistega posebnega vzdušja ob večjih praznikih, nedeljah… A kaj kmalu sem ugotovila, da lahko tudi sama oz. z izbrano družbo kreiram neke mini praznike (kot tisti gospod na sprehodu) in uživam v tem.