Ko sem prvič bral Osemčleno Plemenito Pot, se mi je zdela kot kup točk, ki naj bi se jih človek držal in pri tem živel dobro. Točke so se mi zdele tako vsakdanje, da jim sploh nisem posvetil nobene pozornosti. Zdelo se mi je, da že tako ali tako živim po njih. Zato si lahko [...]

Ko sem prvič bral Osemčleno Plemenito Pot, se mi je zdela kot kup točk, ki naj bi se jih človek držal in pri tem živel dobro. Točke so se mi zdele tako vsakdanje, da jim sploh nisem posvetil nobene pozornosti. Zdelo se mi je, da že tako ali tako živim po njih.

Zato si lahko predstavljate moje presenečenje, ko sem se sedaj, kaki dve leti po prvem branju tega teksta spet srečal z njim. Kdo bi si mislil, da sem ga takrat tako nesamokritično prebral. Sedaj sem videl, da je vsaka točka poglavje zase, hkrati pa so medsebojno povezane. In nobena ni taka, da bi resnično dejal, da jo imam že vneseno v svoj vsakdan.

Najbolj sem izbuljil oči, ko sem prebral, da med Pravi govor spada tudi opustitev pretiravanja. In da je to škodljivo. Kakšen šok je bil to zame, saj moja šaljivost temelji prav na pretiravanju. No, ko sem se določil testirati moje šale, ki so bile osnovane na principu pretiravanja, sem ugotovil, da jih polovica poslušalcev ni razumela kot šale ampak kot mojo napačno gledanje na svet, drugi polovici pa enostavno niso bile smešne.

Sedaj iščem drugi vir zabavanja okolice. Brez nakladanja. Res pa je, da je v tem času meni postalo vedno več stvari smešnih. Še posebej se navdušujem nad življenjem, takim kot je.

P.S.: V zadnjem času lahko pri meni večkrat najdete besedno zvezo “tak kot je”. Čeprav to besedno zvezo pogosto najdemo v raznih tekstih z duhovno vsebino, pa jo jaz uporabljam v spomin na komedijo Dnevnik Brigite Jones, kjer ji njen bodoči mož reče, da jo ima rad tako, kot je. To lepo in romantično gesto pa na naslednjem praznovanju uniči njen prijatelj, ki v šali te besede uporabi v zdravici.