Vsak od nas se je srečal z otroki. Bodisi jih ima sam, bodisi so mu njegovi starši v varstvo zaupali mlajše brate ali sestre, morda so prijatelji kdaj pustili svoj družinski ponos. V nekaj urah je verjetno vsak opazil razliko med lepo vzgojenim in slabo vzgojenim otrokom. Lepo vzgojeni je ubogal na besedo, slabo vzgojenega [...]
Vsak od nas se je srečal z otroki. Bodisi jih ima sam, bodisi so mu njegovi starši v varstvo zaupali mlajše brate ali sestre, morda so prijatelji kdaj pustili svoj družinski ponos. V nekaj urah je verjetno vsak opazil razliko med lepo vzgojenim in slabo vzgojenim otrokom. Lepo vzgojeni je ubogal na besedo, slabo vzgojenega je pa ubogal “varnostnik”.
Sam nisem ravno izkušen v takih situacijah. Nimam še svojih otrok, pa tudi bližnje sorodstvo ne. Sem pa bil že nekajkrat varuška oziroma boljše rečeno pomočnik varuške. Včasih tudi slabo vzgojenim otrokom. Ki jih je bilo včasih potrebno kaznovati.
Zakaj sploh kazen, to je tako nehumano?!? Kdor to povpraša ima bodisi zelo, zelo pridnega otroka ali pa še nikoli ni varoval take mladine. Kazen ima osnovni namen vzgoje. Ko ga kdo polomi, resno polomi, polomi tako, da je vedel da ga bo polomil še preden ga polomi, tedaj si ta zasluži kazen.
A kakšno kazen? Tepež je že nekaj let iz mode in nič ne kaže da se bo kdaj vrnil. Hišni pripor ne pride v poštev, saj sem pomočnik varuške samo za en večer, ta večer je pa mulec tako ali tako zaprt z menoj v tem stanovanju. Naj za kazen ne gleda televizije? To je že boljše, samo kaj ko jo ima v svoji sobi… Naj pol ure stoji v kotu? Prvih deset minut je porabil za to, da se je vrtel okoli in otresal jezik, nato pa ugotovil, da se mu tako ali tako ne bo nič zgodilo, če bo stopil iz kota.
Nato sem se spomnil kako se budisti lotijo misli, ki so včasih ravno tako nadležne kot otroci. Oni jih enostavno osamijo družbe mišljenja in se ne ozirajo nanje. Ne pregovarjajo se z njimi, ne ozirajo se nanje. Čeprav se zavedajo njihove prisotnosti se delajo, kot da jih ni. Kaj pa če bi kaj takega poskusil tudi pri vzgoji? Je morda to dobra kazen?
Na srečo sem bil pomočnik varuške pri družini z več otroki. Razgrajača smo postavili v kot, z ostalimi smo se pa igrali igrico. Razgrajač je iz prejšnjih izkušenj že vedel, da lahko iz kota pobegne in je to tudi kmalu storil. A nato presenečen ugotovil, da ostali ne upoštevamo njegovih dejanj in se mirno igramo naprej. Presenečen in užaljen je še malo razbijal, nato pa se je umiril. Morda je v sebi kuhal zaroto, morda se je smilil samemu sebi. Morda pa je razmišljal, da ga je polomil in morda celo sklenil, da ga v prihodnje ne bo več.
Opomba avtorja: Zgodba je izmišljena in prikazuje potek razmišljanja na temo kaznovanja neposlušnega otroka. Na to temo je avtor prišel ob razmišljanju o vzgoji razposajenega psa in njegovem kaznovanju. Ali bo potek kaznovanja na ta način prinesel rezultate ali ne presodite sami pred aplikacijo metode. Po njej pa prosim sporočite rezultate še meni!
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot budizem, razmišljanja, vzgoja.
Povsem logično se mi zdi, da se otrok različnim osebam različno odzove na potencialno enako kazen (avtoriteta).
Menim, da je najbolj pomembno, da znamo ločiti kazen od nasilja, kar pa včasih ni prav lahko.
Maja, prav imaš. Nasilje in kazen sta prepogosto kar enačena. Marsikdo ne zna drugače kaznovati otrok kot s fizičnim nasiljem. A vseeno vprašam: kako kaznovati otroka, ki ve, da se mu ne bo nič hudega zgodilo brez da bi ga udarili?
Zanimivo je, da obstajajo razvojne študije, ki kažejo, da v bistvu nobena oblika kazni ni dobra oz. vzgojna. Vsaka ima v sebi potencial, da otroka zaznamuje za vse življenje, poleg tega pa lahko deluje povsem nasprotno. Naredi torej več škode kot koristi.
Super pa si opisal, kako naj bi družba vzgajala otroke – z osamo. V bistu po tem principu deluje tudi socializacija. Iz tega izhajajo norme, zaželeno obnašanje, pa tudi diskriminacija. Do neke mere zadeva sicer je koristna, kaj kmalu pa lahko preraste svoj prvotni namen.
Postavi se vprašanje, kako potem na pravo pot usmerjati neubogljive, “slabo vzgojene” otroke. Osnovni princip naj bi bil pogojevanje oz. nagrajevanje. To za sabo potegne tudi izostanek nagrade, ki bi morda že lahko bil kazen, pa si tega ne zasluži, ker zadeva nima takih nasprotnih učinkov.
Kot sem že Sari omenil zasebno se mi zdi vzgoja otroka pogosto podcenjena vrlina, ki zahteva veliko potrpežljivosti, še več ljubezni ter razumevanja. Težko je enačiti neubogljive misli z neubogljivimi otroci. Misli pridejo in gredo, otroci pa ostanejo in nosijo posledice neuspešnih poizkusov. Zato velja še toliko večja pazljivost. Včasih me navdaja kar precej strahospoštovanja do vzgoje otroka – celo toliko, da podvomim, če sem primeren za to. Zavedam se namreč odgovornosti do bitja, ki ga lahko potencialno gnetem v odraslega človeka, ki bo nosil in širil v okolico pridobljene izkušnje iz otroštva. Bom moral povprašati Kali Ma, kaj meni o tem.
@Agapetos: Sporoči, kaj ti je odgovorila
Sicer imaš pa prav, misli pridejo in gredo, otroci ostanejo. Skupaj s posledicami. A vseeno otrok brez nekega sistema kaznovanja in nagrajevanja ne bo ravno zgleden član družbe.
@Sara: Do nagrajevanja sem malce skeptičen, saj bi po eni strani moral nagrajevati stalno tudi pridne otroke, ne samo problematičnih, po drugi strani pa pride do problema, ko jim odtegneš nagrado tudi če so bili pridni. To se je recimo lepo videlo v času osnovne šole. Tisti, ki so bili pridni, so recimo ob koncu leta dobili nekaj tisoč, tisti, ki so pa komaj lezli naprej, ki so zaradi ukorov skoraj leteli iz šole, so se pa celo poletje vozili naokoli z novimi (ne rabljenimi) motorji, imeli nove računalnike…
Odvisno je, kaj za otrioka pomeni ta nagrada, kar je odvisno od same vzgoje. Lahko je nagrada lepa beseda, lahko je izlet…