Petkov koncert sva pričela tako, kot se za upokojenca najinega kova spodobi. Na koncert sva prišla točno takrat, ko so šele pričeli spuščati ljudi noter. Tako sva v dvorano prišla med prvimi. In za dobro uro preizkusila, kako se zadnja plat obnaša, ko nanjo pritisne cela teža telesa. Ko se je na oder prikazala predskupina, [...]

Petkov koncert sva pričela tako, kot se za upokojenca najinega kova spodobi. Na koncert sva prišla točno takrat, ko so šele pričeli spuščati ljudi noter. Tako sva v dvorano prišla med prvimi. In za dobro uro preizkusila, kako se zadnja plat obnaša, ko nanjo pritisne cela teža telesa.

Ko se je na oder prikazala predskupina, me je kar malce zvilo, saj sem zanjo slišal prvič. Tide se imenujejo. Glede na to, da so zadnjič, ko je Siddharta nastopala v Kranju publiko ogrevali neki hiphoperji in razjezili vse prisotne, sem bi skeptičen, kako bo zvenelo. In zvenelo je dobro. Težko, hard rockersko, melodično. Slog me je spominjal na Dream Theater, saj so publiki pogosto postregli s dolgimi in zanimivimi solo vložki. Jaz sem užival in v mislih že koval, kaj bom objavil tule na spletu. Svež veter na naši sceni? Oh, ja! Prva predskupina, ki je dejansko ogrela publiko? Oh ja. Ko so se po eni uri poslovili, sem se želel posloviti tudi jaz. Boljše, kot je bilo, ne more biti. Na blog sem imel namen napisati: “Tide so zaigrali odlično in pripravili super koncert. Potem pa je prišla Siddharta.”

In potem je prišla Siddharta. Nič več nadutosti, ki sem ji bil priča nekaj let nazaj. Nič več raskavega glasu pevca, nič več spreminjanja besedila med pesmijo, nič več fušanja, vpitja in ostalih darilc, ki smo jih bili tedaj deležni. Smiselno porazdeljene pesmi, ki so pokrile vse dosedaj izdane albume, s poudarkom na zadnjem. Presenečen sem bil, da so Rh- odrinili na obrobje. Saj si to tudi zasluži… Škoda, da je bilo malo pesmi iz njihovega prvega albuma Id. Te kar malo pogrešam, saj so z njimi orali ledino in si postavili temelje za naslednji dve polomijadi. No saj Nord je bil še sprejemljiv. Pevec me je pozitivno presenetil, saj je pesmi med seboj preprosto in nenaduto povezoval. Kot ne bi šlo za isto osebo!

Publika je pa norela. Nič več ni bilo zaslediti ljudi, kateri so imeli Silicon Delta za najboljši njihov album. Čeprav nas je bilo malo, smo bili vsi željni rocka in norenja pred odrom. Energija, ki se je širila, je bila odlična. Nekaj drugega kot pa na koncertu Radia Kranj… Skakanje, norenje, roke v zraku, skandiranje (peli smo bolj malo, za kar mi grlo ni ravno hvaležno).

P.S.: Tale zapis je nastal takoj, ko sva z Bubiko prišla s koncerta. Ko se mi bo šumenje v ušesih pomirilo, bom verjetno malce popravil in dopolnil zapis ali ga vsaj opremil s povezavami.

P.P.S: Kje so slike? Žal moram sporočiti žalostno vest, da je naš družinski koncertni fotoaparat dokončno podlegel pritiskom. Zavil se je v črnino, ki jo elegantno popestri z mrtvaško vijoličnimi črtami. Skratka – šel je senzor. Zbiram donacije za nekaj novega. Lahko tudi v obliki tortic in klobas!