Ko kot krava leži stegnjen na kavču in že stotič gleda film Trinajsti bojevnik, se zave, da so mu ure štete. Da tako, kot živi, ne bo več živel dolgo. Da bolj, kot živi ta trenutek, ne more živeti. Na ekranu se pripravljajo na spopad s demoni. Strah jih je, a ne bežijo. Ne omahujejo [...]

Ko kot krava leži stegnjen na kavču in že stotič gleda film Trinajsti bojevnik, se zave, da so mu ure štete. Da tako, kot živi, ne bo več živel dolgo. Da bolj, kot živi ta trenutek, ne more živeti.

Na ekranu se pripravljajo na spopad s demoni. Strah jih je, a ne bežijo. Ne omahujejo pred zagotovo smrtjo. Niti so bile že dolgo nazaj prepletene in usoda stkana. Le tujec, Arabec, se boji, ni še začutil potrebe po prepuščanju toku usode. Rad bi se vrnil k svojemu prejšnjemu življenju, a ne more. “Alah, daj mi moč, da preživim naslednjih nekaj minut dobro.”

Vda se v usodo, sklene, da se bo boril tako, kot se lahko. Izid ni pomemben, pomembno je, da da vse od sebe. Če bo preživel bo ostal živ, drugače pa ga bodo pokopali. Sedaj je, kar je. Naše usode so že dolgo nazaj stkane.

Pritoževanje ne vodi nikamor. Javkanje tudi ne. Strah je vedno prisoten. A kar je potrebno narediti je potrebno narediti. Dati vse od sebe, se prepustiti situaciji in počakati na rezultat.

Nikoli ni bolj začutil Run, kot ravno ta trenutek. V varnem zavetju kavča je začutil Jero, je začutil Eihwaz in Sowilo. Hagalaz in Naudhiz sta se mu prikazala, Isa postala vodilo. Rune klana in Rune dobrin so jasne. Videl je povezavo med nordijsko in budistično filozofijo. Sedaj jih lahko združi, brez da bi skrenil s poti.

Vse, kar je doživel, je za njim. Vse, kar še bo doživel, je pred njim. Sedaj je tu in naslednji trenutek ga ne bo več tu. Kje bo ne ve in škoda bi bilo izgubljati čas s tem vprašanjem. Popolnoma se prepustiti življenju in hkrati imeti pred očmi, kako se vsako življenje konča. Lahko danes, jutri, čez petdeset ali še več let. Živeti ga je treba, kot si sami želimo in kot ga znamo.