Bliža se konec leta, čas, ko ponavadi potegnem iz predalov mojih misli račune, ki mi jih je izstavilo življenje. Letošnje leto je bilo po eni strani uspešno, celo najbolj uspešno do sedaj. Premagal sem številne duhovne ovire, ki so me do sedaj vezale na svet. Premagal sem številne strahove, o katerih sem sanjal tako podnevi [...]

Bliža se konec leta, čas, ko ponavadi potegnem iz predalov mojih misli račune, ki mi jih je izstavilo življenje.

Letošnje leto je bilo po eni strani uspešno, celo najbolj uspešno do sedaj. Premagal sem številne duhovne ovire, ki so me do sedaj vezale na svet. Premagal sem številne strahove, o katerih sem sanjal tako podnevi kot ponoči. Nisem več vezan na družbo v smislu, da brez nje ne morem funkcionirati. Lahko sprejmem človeka v svojo bližino in ga tudi nato spustim. Dela in življenja se lotevam z veseljem in ne iz gole dolžnosti. Letos sem se naučil uživati svet tako, da lahko resnično in brez kakršnekoli navezanosti, čustev, uporabim besede “inšala”, “carpe diem” in “khepher”. V sebi čutim nekaj, kar se ne da opisati z besedami. V sebi nosim nekaj, česar ne morem opisati z besedami.

A letošnje leto je bilo po drugi strani polno polomij, pravzaprav najbolj neuspešno do sedaj. Moje šolanje se je zavleklo prav prek vseh meja, ki sem si jih kdaj postavil. Utrujenost, ki se iz dneva v dan globlje zajeda vame, je pričela zmagovati. Vedno pogosteje postajam, bodisi upravičeno ali neupravičeno, glavni krivec za katerokoli situacijo, pa čeprav zgolj za “metuljev efekt”. Pričakovanja, besede in vedenje okolice me požirajo bolj, kot bi si to rad dovolil.

Želim si, da bi lahko odšel nekam, kjer me ne bo nihče slišal, nihče videl. Kjer se bom lahko usedel na tla in brez glasu prevpil glasove tišine, ki so se naselili v meni. Kjer moj krik tišine ne bo nikogar motil in mi ga ne bo nihče očital. Kjer se bom lahko stopil z naravo, ki sem jaz. Iskanje tega prostora se nadaljuje. Vem, kje je. Je v meni, je tisto, kar čutim, kar nosim v sebi. A ne najdem poti do njega. Glasovi tišine zakrivajo pot, besede soljudi jo uničujejo.

A jaz bom leto lahko zaključil s pogledom na strahove in glasove, a s čistim umom in nasmehom v srcu.

Glej, tam vidim mojega očeta.
Glej, tam vidim mojo mater, moje sestre in moje brate.
Glej, tam vidim vrsto mojih prednikov, prav od začetka.
Glej, kličejo me.
Ponujajo mi mesto med njimi.
V dvoranah Valhale, kjer pogumni žive… Večno.
[Trinajsti bojevnik]