Blogi so pravzaprav edinstven dokaz, kako zanimivo življenje in razmišljanje imamo. Velika večina nas prične pisati blog prepričanih, da je naše življenje blazno zanimivo, naša dejanja rešujejo človeštvo in svet, naše misli edine pravilne in za današnji čas izredno napredne ter hkrati zabavne. Morda v naših glavah in v glavah naše ožje družbe. Morda pa [...]

Blogi so pravzaprav edinstven dokaz, kako zanimivo življenje in razmišljanje imamo. Velika večina nas prične pisati blog prepričanih, da je naše življenje blazno zanimivo, naša dejanja rešujejo človeštvo in svet, naše misli edine pravilne in za današnji čas izredno napredne ter hkrati zabavne.

Morda v naših glavah in v glavah naše ožje družbe. Morda pa nas še ti ne upajo postaviti na realna tla. A ko se enkrat pojavimo na spletu kmalu dobimo oceno, koliko smo resnično zanimivi.

Kontra komentarji uničijo naše misli in naše teorije postavijo na preizkušnjo. To zna biti kar malo šokantno za nekoga, ki so mu celo življenje pustili, da je svoje ideje razpredal in razlagal, nikoli pa jih ni dejansko preizkusil. Kogar misli zdržijo ta pritisk javnosti, ta dobi potrditev o moči svojega uma.

Čas je drugi kruti pokazatelj zanimivosti našega življenja. Ali lahko zanimivo pišemo mesec, dva, ali pa se naše zanimivosti končajo že po štirinajstih dnevih? Je to, iz kakšnih krožnikov smo včeraj jedli kosilo in iz kakšnih bomo danes zanimivo za bralce? Kruto je spoznati, da nimamo kaj za povedati.

Tretji dokaz o naši (ne)pomembnosti pa dobimo iz tako opevanih statistik obiska. Nas sploh kdo bere? Smo mi sami edini obiskovalci našega bloga, ko rajši na sprednji strani kot na administratorski plošči preverjamo število komentarjev?

Kaj pa sedaj ko smo uspešno dokazali, da nimamo nič za povedati, da tisto, kar imamo za povedati ne zanima nikogar in da so naše misli, življenjske teorije popolnoma napačne? V jok pa na drevo? To je dejanje, ki bi zagotovo zanimalo blogersko srenjo…

Nekateri se verjetno že muzate, saj veste kaj bom napisal v nadaljevanju. “Izhod je v opustitvi iskanja samopotrditve, v opustitvi potrjevanja lastne pomembnosti in zanimivosti, v opustitvi stalnega tekmovanja. Dokazovanje lastne pomembnosti je zgolj hrana za naš nenasitni ego. Tudi če lastno pomembnost dokažemo, egu ne bo dovolj, hotel bo več.” Pa res nimam več kaj pametnega, novega in zanimivega za napisati.

P.S.: Ob tej priložnosti bi rad še čestital hirkani, ker ji je iz neznanega bloga uspel preboj med prvih deset najbolj linkanih blogov po statistiki mojega programa. Prišla je na četrto mesto in podrla teorijo, da prvih deset najbolj linkanih blogov zgolj medsebojno menja mesta, preboj mednje pa praktično ni mogoč.