Včasih razmišljam, da ima morda agapetos prav. Zahodnjaki, verjetno pa tudi vzhodnjaki, smo postali ujeti v naših besednih igrah. V ideji, da lep govor izraža tudi lepe misli. Saj ta ideja je pravilna, a naša uporaba in zloraba ne sledi tej ideji. Naša čustva smo zavili v besede, ki zaradi prepogoste uporabe ne predstavljajo več [...]
Včasih razmišljam, da ima morda agapetos prav. Zahodnjaki, verjetno pa tudi vzhodnjaki, smo postali ujeti v naših besednih igrah. V ideji, da lep govor izraža tudi lepe misli. Saj ta ideja je pravilna, a naša uporaba in zloraba ne sledi tej ideji.
Naša čustva smo zavili v besede, ki zaradi prepogoste uporabe ne predstavljajo več tistega, kar bi morale. Našo bolečino smo prekrili z besedami, ki zvenijo bolj brezosebno, mehanično, splošno. Naša manj plemenita dejanja smo poimenovali s tehničnimi imeni, pod katerimi se neplemenitost popolnoma izgubi in preoblikuje v za življenje nujno početje. Tuja manj plemenita dejanja smo v želji po lastni večvrednosti poimenovali kot sramotna, negativna in neprimerna našemu bivanju v družbi.
Pozabljamo, da so besede samo besede, glasovni, tudi slikovni simboli, ki opisujejo ideje. In ideje so važne, ne besede. Če namesto smrt rečemo odhod v boljši prostor se to sliši zelo milo, skorajda dobro in olajša bolečino, ki tisti, ki so imeli preminulega radi, čutijo. A oboje pomeni točno isto zadevo: pokojnika, umrlega, ni več, vsaj ne tu. Ljubim te in rad te imam imata popolnoma drugačen pomen in ljubim te naj bi pomenilo več kot rad te imam. A ker ljubim te uporabljam vsak dan (in ne zlorabljam) je postala zame ta beseda avtomatizem, medtem ko se za rad te imam še vedno skriva prvotno čustvo. Kar ne pomeni da imam osebo, ki ji rečem ljubim te, kaj manj rad in jo manj ljubim, kot pred tem. Če izraz izgubi na pomenu to še ne pomeni, da je tudi čustvo za tem izrazom izgubilo svojo moč.
Filozofski teoretik svoje početje smatra kot pomembno in v dobro razvoju celotne družbe. A praktik bi to verjetno poimenoval miselna masturbacija. Teoretik pa bi praktika verjetno preimenoval v neukega mazača. A sedaj se že spuščamo na nivo marketinga, ki ga oba, tako teoretik kot praktik s pridom izkoriščata za širjenje svojih idej. A to je mogoče le zaradi tega, ker ljudje slepo verjamemo besedam, ne pomislimo pa na idejo, ki leži za temi besedami. In kot sem že dejal, ideje so važne, besede so samo manipulacija idej v osebno korist.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot jezik, razmišljanja.
Zelo dober prispevek! Ob tem sem se še enkrat spomnil na film Borat oz. na to, koliko ljudi, ki so se nehote znašli v filmu, je Sacho (Borata) tožilo na sodišču. Njihov glavni razlog je bil, da če bi vedeli, da se bodo pojavili na filmu, ne bi govorili vseh teh grdih reči. S tem se je pojavil še en nauk: ljudje radi nosimo maske politične in družbene korektnosti, pod njimi pa se skrivajo naši obrazi, ki redkokdaj vidijo sonce – in zaradi tega pogosto tudi zbolevamo. Kot si rekel, Luka, besede so pogosto v celofan zavite ideje.
Hvala Agapetos Typhonis. Sedaj, ko čakam na obljubljeni sneg, pogosto premišljujem o tej temi. Kaj določene besede pomenijo meni in kaj svetu. In kako vse manipuliramo z izbiro besed, kako se skrivamo za njimi, kako jih izrabljamo, zlorabljamo. Kdo bi rekel, da pretiravam, da napihujem temo, ki ni tako pomembna za življenje. A Ludwig Wittgenstein je dejal: “Omejitve mojega jezika so omejitve mojega sveta!”, kar pomeni, da živimo tako, kot govorimo. In če uporabljamo jezik, poln laži, živimo življenje polno laži.
Veš kaj je zanimivo? Da tudi, če uporabljamo jezik, ki ni poln laži, je ta jezik še vedno poln laži.
Drugače ne more biti. Takoj ko izrečemo besedo je ta do neke mere laž, ker pač živimo v dualističnem snovnem svetu, polnemu omejitev in popačenj. Najbližje resnicoljubnemu izražanju bi bila telepatija. 