Oči je pred enim tednom objavil na svojem blogu članek o enem izmed svojih največjih uspehov – pred 15. leti je prenehal s kajenjem. Želel sem mu čestitati in povedati, da je to eno izmed njegovih dejanj, na katere sem najbolj ponosen. Ne samo, da je se odločil prenehati, da je zdržal tedne in mesece, [...]

Oči je pred enim tednom objavil na svojem blogu članek o enem izmed svojih največjih uspehov – pred 15. leti je prenehal s kajenjem. Želel sem mu čestitati in povedati, da je to eno izmed njegovih dejanj, na katere sem najbolj ponosen. Ne samo, da je se odločil prenehati, da je zdržal tedne in mesece, ko je moral premagati fizično odvisnost od njih, ampak tudi to, da je zdržal celih 15 let brez da bi prižgal cigareto.

A nisem mogel. V tistih dveh dnevih, ko je bila objava še “vroča”, sem se večkrat spravil pisati odgovor. A ko sem se usedel za računalnik, sem izgubil znanje komunikacije. Šele po nekaj dnevih sem ugotovil, da ne morem izraziti, kako ponosen sem na očeta. In da ne morem izraziti kako ponosen sem na mami, na brata, na bližnje sorodnike. Še to, kako ponosen sem na Špelo, težko in redko izrazim.

Je tako težko izraziti neko pristno čustvo? Me je strah, da bom s tem, ko bom izrazil svoja najintimnejša čustva, postal bolj ranljiv? Mi naučen ponos brani, da bi pohvalil karkoli kar ni plod mojega dela?

Odgovora ne vem, vem le, da zlahka zavijem moje pohvale v besedne igre, jih izrečem v šali ali v pretiravanju. Direktno pa ne morem pohvaliti nekoga, ki mi je blizu. Vsaj ne takrat, ko je pohvala na mestu. In ne brez tega, da ne bi v pohvali izpostavil kakšno drugo slabost.

Saj bi dejal, da je popravljanje tega ena mojih prvih nalog. A ni. Ne more biti. Ker je ta nezmožnost tako globoko zakoreninjena, da jo bom lahko presegel samo z zavestnim delom tekom daljšega časa. Se bom pa trudil delovati bolj v afektu in bom poskusil takrat, ko nekdo stori nekaj vrednega mojega ponosa, to tudi izrazil.