Včeraj sem sanjal o pokojnem dedku. V sanjah sem, tako mimogrede, prišel na obisk k njemu in pokojni babici v hišo, kjer sta živela. Dedek je na vrtu zlagal cevi za zalivanje. Prišel sem do njega, se zavedal, da je to srečanje nekaj nevsakdanjega, hkrati pa bolj spontano, resnično, srčno, kot katerokoli moje sanjsko in [...]

Včeraj sem sanjal o pokojnem dedku. V sanjah sem, tako mimogrede, prišel na obisk k njemu in pokojni babici v hišo, kjer sta živela. Dedek je na vrtu zlagal cevi za zalivanje. Prišel sem do njega, se zavedal, da je to srečanje nekaj nevsakdanjega, hkrati pa bolj spontano, resnično, srčno, kot katerokoli moje sanjsko in resnično dejanje. Malo sva se pogovarjala, nato pa sem ga objel in mu povedal, da ga imam rad. Nato sem se odpravil naprej, dedek pa v hišo. [Luka, sanje iz dne 29.01.2007]

Nimam pojma, od kod so se sanje vzele. O starih starših redko razmišljam, v zadnjem času pa sploh nisem. Res pa je, da trenutno pogosto razmišljam o dveh stvareh: o smrti in o srčnosti. Precej nepovezani stvari, a glede na sanje bi dejal, da sem našel povezavo med njima.

Kajti tako žalostnega, praznega, izpovedanega, kot ko sem se prebudil, se nisem počutil že dolgo, dolgo časa.

V sebi iščem srčnost. Tisto otroško nedolžnost, nepreračunljivost, ki se je tekom let uspešno skrila za matematičnim slogom dejanj preteklih dni, čustev in misli. Lažna preračunljivost, besede, ki tečejo gladko kot nož skozi maslo, so polnega okusa kot gurmanska pojedina, a hkrati popolnoma prazne. Prazne, kot sem prazen jaz. Včasih vidim, da se praznina polni z dobroto, srčnostjo, a kaj ko vse to uide takoj, ko me premaga znana nepotrpežljivost in še huje, ko me premaga še predobro znani ponos.

Niso važne lažne besede, niso važne misli, ki jih zapisujem na blog. Važna so dejanja, kajti svet me bo sodil po resničnih dejanjih in ne po lažnih mislih. Prav dramatično je podrobno opisati nemir, ki ga živim vsak dan, vsako noč. A to so besede, dramatičnosti v življenju ni. Je samo odločitev, zavestna, težka.

Odločam se za dejanja. A zapisane so samo besede, besede, ki brez podpore dejanj nimajo nobene teže.