Zadnje čase vedno bolj poskušam prepustiti tok dneva naključju. Pretirano planiranje vodi samo v skrbi in razočaranja, pretirano uživanje pa tudi nosi s seboj neizpolnjene cilje. Iščem zlato sredino s tem, da si postavljam dolgoročne cilje, poskušam izpolniti vsakodnevne naloge, a hkrati si ne postavljam nekih novih nalog samo zato, da bi si izpolnil dan. [...]
Zadnje čase vedno bolj poskušam prepustiti tok dneva naključju. Pretirano planiranje vodi samo v skrbi in razočaranja, pretirano uživanje pa tudi nosi s seboj neizpolnjene cilje. Iščem zlato sredino s tem, da si postavljam dolgoročne cilje, poskušam izpolniti vsakodnevne naloge, a hkrati si ne postavljam nekih novih nalog samo zato, da bi si izpolnil dan. Tako sem bil zadnjič v kinu, včeraj pa sem si ogledal predstavo v gledališču (pardon, v gasilskem/kulturnem/večnamenskem domu) Duplje. Predstava ni bila nič posebnega, v primerjavi s prejšnjimi celo manj smešna, a ker sem tja šel brez pričakovanj nisem bil razočaran.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot film, gledališče, zapisi, življenje.
Stvar je odvisno od tega, kako si zastaviš življenje. Cilji morajo biti, ker nas samo na ta način spodbujajo. Ker človek, ki nima nobene ambicije, ne more napredovati.
Da, ambicije morajo biti, drugače ni napredka. A je razlika med dolgoročnim in kratkoročnim planiranjem. Recimo želena zaposlitev ti omogoča zagon pri študiju, priti na Škrlatico ti pomaga vzdrževati kondicijo. Da pa planiraš kaj boš počel naslednji dan oz. čez nekaj dni pa je včasih sicer dobrodošlo, saj ti omogoča določeno varnost, domačnost, a če to počneš dalj časa pa to vodi v dolgočasno monotonost, ki te zadržuje v enakem razpoloženju, enakih mislih in napredka ni.