Prijateljica (kolegica) s Celja me je 14 dni nazaj prijetno presenetila in me spomnila na manjkajoč element v našem zaposlenem življenju. Pisanje pisem v dobi elektronike počasi izginja in nič ne kaže, da se bo kaj obrnilo na boljše. Verjetno bo marsikdo dejal: “Kakšna banalna tema, kaj je pa sedaj narobe z elektronsko pošto, pa [...]

Prijateljica (kolegica) s Celja me je 14 dni nazaj prijetno presenetila in me spomnila na manjkajoč element v našem zaposlenem življenju. Pisanje pisem v dobi elektronike počasi izginja in nič ne kaže, da se bo kaj obrnilo na boljše.

Verjetno bo marsikdo dejal: “Kakšna banalna tema, kaj je pa sedaj narobe z elektronsko pošto, pa s raznimi programi za klepetanje, pa z internetnim telefonom?” Preprosto – iz našega vsakdana smo v zameno za večjo hitrost izbrisali človečnost. V elektronski obliki smo izgubili osebni pridih dopisovalca, njegov glas, pogled. Elektronske črke so enake ne glede na to, ali smo prestrašeni, žalostni, veseli, zdolgočaseni ali pa se nam mudi. Hitrost dostavljanja sporočil, bodisi elektronske pošte bodisi pogovora, je povzročila, da so stavki in z njimi sporočila tvorjena brez pri klasičnih pismih potrebnega premisleka, prebrane besede pa iz opisanih razlogov tudi hitro pozabljene.

Ko človek izgubi dopisovalca izgubi medij, prek katerega poskuša sprostiti svoje občutke, svoje misli in ideje. Ko berem omenjeno knjigo vidim, da sta prijateljici redno komunicirali prek pisem, v katerih sta si izmenjevali podatke o svojih življenjih, ki bi jih drugače videl samo dnevnik. A dnevnik ne da odgovorov, dnevnik samo molči. Dopisovalec pa nam vrne besedo tolažbe in razumevanja.

Družba počasi izgublja sposobnost komunikacije o svojih občutkih. Spomnim se pogovorov s prijateljem, ko kar naenkrat nisva več zmogla več kot samo “Kako si?” in pa “Dobro, dobro!” ter “Kul, kul…” Žalostno, kajne?

Vse, kar je družbeno sprejemljivo, je že povedano, naši strahovi, bolečine, naše srce, pa ne sme biti izraženo. Ne javno, ne privatno. Še v dnevnik je to težko napisati, tak dnevnik je tujcu celo težko brati.

Preko pisem lahko dva prijatelja tketa vez med njima. Z iskrenostjo in premišljenostjo poglobita svoje prijateljstvo in lahko najdeta teme, ki so jima skupne. Pa četudi se prvi od njiju zaplete v dialog o nekem drugemu popolnoma neumnem hobiju, se bo prvi še vedno lahko razpisal o tej temi, izlil svoje trenutno stanje na papir, šele nato bo izvedel, da ta tema drugega ne zanima toliko, hkrati pa se mu bo drugi lahko zahvalil, ker ga je lahko boljše spoznal.

Vesel sem, da imam še eno dopisovalko, s katero si zamenjava pisma enkrat mesečno. To je moja draga Bubika. Vesel sem, da lahko v pismih preberem tisto, kar je v pogovoru izpuščeno. Vesel sem, ker imam drag spomin na dogodke, ki bi jih drugače pozabil. In kar mi je najdražje – s pismi spoznavam ne samo njen urnik, njen vsakdan, ampak njene misli, njene občutke. Le tako lahko izvem, kaj ji veliko pomeni in kaj ji prav nič.