Včeraj sem se po nekem čudnem naključju znašel v kinu. Za film, ki sem ga šel gledati, sem videl samo oceno na imdb.com. Tako “nepripravljen” nisem šel še nikamor. Glede na to, da sem karte dobil zastonj, da sem zanje izvedel slabi dve uri pred predstavo, ko sem imel celoten večer že načrtovan in da [...]

Včeraj sem se po nekem čudnem naključju znašel v kinu. Za film, ki sem ga šel gledati, sem videl samo oceno na imdb.com. Tako “nepripravljen” nisem šel še nikamor.

Glede na to, da sem karte dobil zastonj, da sem zanje izvedel slabi dve uri pred predstavo, ko sem imel celoten večer že načrtovan in da je bil naslov filma Skrivnostna sled (The Prestige), sem sklenil, da naj bo večer popolnoma spontan.

Spontanost sva z Bubiko pričela na čajčku in pogovoru v bližnjem “kafiču”. Nato pa sem po dolgem času prestopil prag kranjskega kina.

Iluzija na platnu mi je dala misliti. Potopil sem se v zgodbo, kmalu ugotovil, da je celotna zgodba samo privid resničnega dogajanja, ki se je iz dejanja v dejanje bolj odkrivalo a hkrati razkrivalo svojo neresničnost. Videl sem, da je dodajanje enako sanjam. Da je dogajanje enako našemu življenju. Ponovno sem se spomnil, da je vse okoli mene iluzija.

Ljudje hodimo v kino, da ubežimo resničnosti in se za nekaj uric skrijemo v svet domišljije. Prestavimo se v nov čas, v drugo okolje, poistovetimo se z drugimi osebami. Danes smo lovci za diamanti, jutri bomo spretni iluzionisti, včeraj smo bili vozniki tovornjakov. Sanjamo z odprtimi očmi in požiramo zgodbo, ki nam jo servira režiser. A ko je filma konec se vrnemo v naše vsakdanje sanje. Ko je filma konec smo spet Janezi in Marije v filmu, ki ga režira svet.

Užival sem v filmu. Uživam v življenju, saj me je film spomnil na:

“Ves svet je oder,
in vsi možje in žene samo igralci.
Imajo svoje izhode in svoje prihode,
in en mož v svojem času igra mnogo vlog,
njegova igra ima sedem stopenj.”
[W. Shakespeare: Kakor vam drago]