Nekako sem v sklopu razmišljanj med hojo na Šmarjetno goro prišel tudi na razmišljanja o obdarovanju. Darila bi razvrstil v štiri kategorije. Prva skupina so izjemno draga darila, recimo avto, stanovanje, računalnik, televizor, pohištvo, itd. So darila, ki nam jih podarijo osebe, s katerimi smo tesno, tesno povezani. So darila, ki nam pomenijo veliko, zato [...]
Nekako sem v sklopu razmišljanj med hojo na Šmarjetno goro prišel tudi na razmišljanja o obdarovanju. Darila bi razvrstil v štiri kategorije.
Prva skupina so izjemno draga darila, recimo avto, stanovanje, računalnik, televizor, pohištvo, itd. So darila, ki nam jih podarijo osebe, s katerimi smo tesno, tesno povezani. So darila, ki nam pomenijo veliko, zato jih ne moremo sprejeti ravnodušno. A hkrati so to tudi darila, ki jih nujno potrebujemo v svojem vsakdanu, tako da se kljub veliki žrtvi darovalca nanj (na darovalca) ne spomnimo vsak dan.
Potem so tu darila z uporabno vrednostjo. Recimo manjši gospodinjski pripomočki, okrasni predmeti, knjige, filmi, pripomočki za hobije, itd. Darila, ki jih prejmemo in podarimo prijateljem, družini. Če so skrbno izbrana predstavljajo lep spomin na nek dogodek in imajo zaradi tega posebno mesto v naših srcih.
Tretja skupina so osovražena darila. Neuporabna, vljudnostno podarjena krama. Znanci, poslovni partnerji, PR-ovci, hvala, res hvala vam zanjo. Polni naše police in s časom podstreho ter klet.
Potem so pa tu še otroška darila. Darila, ki jih prejmemo iz rok tistih, ki so našli delček otroka v sebi. In ki so namenjena tistemu spečemu otroku v nas, ki ga že močno pogrešamo. Če pomislimo nazaj smo na rojstnodnevne zabave prijateljev vedno nesli kaj pomembnega. Nove svinčnike pretihotapljene iz Avstrije. Majhno škatlico Lego kock. Vrečko kihalnega praška. Tisto, kar se je našim staršem vedno zdelo neumno, a je bilo ravno tisto, kar je prijateljstvo držalo pokonci.
Ko smo enkrat prenehali podarjati zadnjo skupino daril in pričeli dajati prve tri, smo odrasli. Izgubili smo svojo nedolžnost, saj smo spoznali princip Rune Gebo. Vemo zakaj nekaj podarimo in vemo kaj pričakujemo v zameno. A obdarovanje ni več tako zelo zabavno, kot je bilo včasih. Kajneda?
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot darila, razmišljanja.
Najraje dajem in prejemam darila, ki jih označuješ kot “uporabna vrednost”. Bolj kot denarna vrednost darila mi je pomemben namen darovalca. Drage stvari, omenjene v drugem odstavku tvojega prispevka, si najraje kupujem sam. Res je, obdarovanje je bilo bolj zabavno v otroških letih, vendar se zadnja leta zavestno trudim, da bi to otroško razigranost zopet vpeljal v svoje življenje.
Sem videl, da mi je napačno registriral odstavek, tisti prvi odstavek, na katerega si se skliceval, bi moral v resnici biti drugi. Sem popravil tako v članku kot v komentarju.
Tako, malo za izmenjavo idej, malo za nasmejat se 
Imaš morda kakšen primer takega “razigranega” darila ali pa vsaj kak nov dogodek iz “razigranega” življenja
Mislil sem predvsem na gojenje otroškega odnosa do darila. Pa ne tistega ihtavega, ko ne dobiš kar hočeš, ampak občutek čarobnosti, kot ko smo bili mlajši in nam je novoletna jelka predstavljala čaroben kraj, kjer se zjutraj pojavijo darila.
Vidiš, tudi sam pogrešam to čarobnost. Ravno to sem imel v mislih.
“Uporabna darila” so verjetno najbolj priljubljena darila ravno zaradi te uporabne vrednosti. Darovalec ne da iz rok nekaj, za kar že vnaprej ve, da bo obtičalo na polici in nabiralo prah, obdarovanec pa to lahko uporabi.
A mislim, da bi se med prijatelji moralo vzdrževati neko tradicijo takih majhnih presenečenj, nepričakovanih darilc. Ki jih dobiš in ne veš, kaj je notri. Ki jih niti ne pričakuješ. In ki niso neuporabna šara namenjena samemu sebi.
Ne vem če bi se lahko strinjal s tvojim zaključkom – meni je obdarovanje in prejemanje daril še vedno zabavno, pa še mnogo več. Odkar se s tem ukvarjam tudi bolj poslovno, pa gledam tudi iz drugega zornega kota: prodajamo namreč darila, ki so plod dela ljudi s posebnimi potrebami. In ko vidiš njihovo veselje, ko prodajo nekaj svojih izdelkov, je to nekaj vredno!
Zato bi tukaj tudi izpostavil našo spletno trgovino za darila sloncek.si.
lep pozdrav, Peter
Pozdravljen, Peter in hvala za tvoj komentar. Povezavo do trgovine sem malo priredil, tako da je bolj prijazna do uporabnikov in iskalnikov. Lepo, da se z menoj ne strinjaš. Saj se tudi sam najrajši ne bi. Pogled vsakega posameznika na darila je različen, pogojen z njegovimi izkušnjami in osebnostjo. Morda sem sam preresen, morda so me izkušnje v življenju pripeljale do zgornjih ugotovitev. Ker ne deliva enake usode, so pogledi in odzivi na darila različni. Dokler sem verjel v pravljice, sem oboževal darila in obdarovanje. Sedaj nanj gledam drugače, a še vedno rad obdarujem in sem obdarovan. Le pogled na vso to ceremonijo je drug.
A predstavljaš zanimiv pogled – veselje malega človeka, ko si nekdo drug zaželi sad njegovih rok, misli, videnj, idej. To je nekaj, na kar sam nisem pomislil. Čeprav nas vsako leto v času, ki prihaja, zasipajo z raznimi “darilci” otrok, ljudi s posebnimi potrebami, pa gre prepogosto vse to tako hitro mimo nas, da se niti ne zavedamo, kaj pravzaprav to pomeni za avtorja. Vsekakor vredno razmisleka in upanja, da ne bo potrebno teh, čeprav nedvomno veselih trenutkov, izkusiti na lastni koži. Hvala torej, Peter, za idejo, pogled in opomin na področje, ki mi je tuje, a hkrati tako blizu.