Vedno pravimo, da je to za nami, da je pokopano, da je pozabljeno. Pa najsi gre za nek dogodek, naj gre za našo bivšo ljubezen, za prijatelja, za pijansko obdobje. A nikoli ni za nami. Nikoli ni pozabljeno. Nikoli ni pokopano. Dogodki, ki so se nam zgodili, so nas oblikovali take, kot smo. Bivši partnerji [...]
Vedno pravimo, da je to za nami, da je pokopano, da je pozabljeno. Pa najsi gre za nek dogodek, naj gre za našo bivšo ljubezen, za prijatelja, za pijansko obdobje. A nikoli ni za nami. Nikoli ni pozabljeno. Nikoli ni pokopano.
Dogodki, ki so se nam zgodili, so nas oblikovali take, kot smo. Bivši partnerji so nam prinesli izkušnje, prijatelji so nas oblikovali, zmotne odločitve so nas izučile, “nora” obdobja so nas iznorela.
Zaradi preteklosti smo to, kar vidite pred seboj. Vidite v nas preteklost? Ne, v nas vidite sedanjost. A ko se sami pogledamo v ogledalo ne vidimo sedanjosti. Vidimo preteklost. Ogledalo nam naslika vse rane, ki smo jih pridobili v boju s časom. Tu so vse gubice smeha, rane pretepov, padcev s kolesi; sivina las in bleščanje čela, ki se nam smejita v odsevu, so posledica izbruhov adrenalina, ki smo ga iztisnili iz sebe v stresnih časih, v veselih časih.
Naša prihodnost leži pred nami. Ne vidimo jo. Ne vidite je. Kar bi moralo biti pozabljeno se je našlo. Kar bi moralo biti skrito se je prikazalo. Gol ležim pred vami, a vi ne vidite moje preteklosti. Vidite golo truplo. Kdor je sposoben v njem videti mojo preteklost, ta me edini vidi. In ta bo šel z menoj v prihodnost!
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot identiteta, razmišljanja, življenje.
Meni bolj ustreza advaitska filozofija, kjer je preteklost in prihodnost iluzija uma, kot sem to razložil v nedavnem vpisu v HoS blog. Kaj je preteklost drugega kot sedanjost, ki se nadaljuje v neskončnost. To, kar te je oblikovalo (vem ja, preteklik) je bilo sedanjost. Človeški um zelo težko dojema sedanjost, zato si gradi nekakšne umske “fotografije” sveta, za katere misli, da so resničnost. Vendar resničnost ni statična, temveč tekoča, dinamična. Takoj ko poskušamo vreči sidro v resničnost, ustvarimo iluzijo, saj to ni več resničnost, ampak “fotografija”.
Všeč mi je sledeča prispodoba: resničnost je reka. Če želiš bivati v resničnosti, bodi kot list na gladini reke, ki ga tok odnaša sem ter tja. Če v rečno dno odvržeš sidro, ne boš več v resničnosti. Boril se boš s tokom. Resničnost je lahkotna, ne potrebuje borbe.
To prispodobo sem srečal tudi v Hessejevi Siddharti, ko se na koncu, preden postane Buda, Siddharta uči od reke, reka mu pokaže da je preteklost, sedanjost in prihodnost samo iluzija, da sem jaz in ti samo iluzija, da je vse eno.
Nisem še prebral omenjene knjige tako da je to zgolj naključje.