Včasih smo se prijatelji veliko pogovarjali. Tisti, ki so ti resnično nekaj pomenili, so te bolj ali manj dobro poznali, vsaj to so vedeli, kaj ti je všeč in kaj ti ni. Vedeli so, katere knjige rad bereš in ti jih ob priliki prinesli. Vedeli so, katero glasbo poslušaš in ti posneli kaseto s tvojimi [...]
Včasih smo se prijatelji veliko pogovarjali. Tisti, ki so ti resnično nekaj pomenili, so te bolj ali manj dobro poznali, vsaj to so vedeli, kaj ti je všeč in kaj ti ni. Vedeli so, katere knjige rad bereš in ti jih ob priliki prinesli. Vedeli so, katero glasbo poslušaš in ti posneli kaseto s tvojimi najljubšimi pesmimi, ti prinesli majico najljubše skupine ali pa ti povedali za njen koncert.
Kar groza me je, ko sedaj namesto da bi svoje trenutno razmišljanje razpredal zbrani družbi, le rečem, naj si to preberejo na blogu. Vidim tudi, da imajo številni objavljene svoje sezname želja, bodisi gre za knjige, bodisi za filme, glasbo, igre,… Kot bi bili vsi naši interesi na spletu. Kdor ne sledi tem zapisom ne sledi našemu življenju.
Lahko druženje resnično “napreduje” do take točke, da bomo komunicirali o tistih res pomembnih zadevah samo še prek elektronike? Pri sebi opazujem, da se s prijatelji ne pogovarjam več o vsem. Malo verjetno zaradi tega, ker resnično globoke osebne frustracije zaupam le dekletu. A precej tudi zaradi tega, ker sem včasih, ko še nisem aktivno pisal bloga, potreboval nek vmesnik, blažilec, kamor sem vnesel svoje misli in poglede, pa najsi gre za želje ali strahove, veselje ali potrebe. Ta blažilec je bila družba, so bili prijatelji, družina. Sedaj pa je ta blažilec prazno vnosno polje Wordress-a.
Pri sebi vidim, da se moram prav potruditi, da prihranim nekatere ideje tudi za kakšen večer. Da se imamo o čem pogovarjati. Da se lahko družimo. Kajti le prijatelj zna ceniti tvoje zaupanje in le prijatelju, ki te ceni, lahko zaupaš.
Zapisi s podobno vsebino:
Zapis je shranjen pod: Zapisi»Razmišljanja in označen kot prijatelji, življenje.
