Spet je prišel čas, ko se pokaže človeška nevednost. Ali pa človeška dvoličnost. Ali pa človeški elitizem, odvisno od primera do primera. Spet se v nebo vpije kako je človek kruto bitje. Kako kruto ravna z živalmi. Kako jih pobija za lasten užitek. Saj vsi vemo kam gre ta zgodba, beremo jo po spletu, po [...]
Spet je prišel čas, ko se pokaže človeška nevednost. Ali pa človeška dvoličnost. Ali pa človeški elitizem, odvisno od primera do primera. Spet se v nebo vpije kako je človek kruto bitje. Kako kruto ravna z živalmi. Kako jih pobija za lasten užitek. Saj vsi vemo kam gre ta zgodba, beremo jo po spletu, po časopisju, vidimo po televiziji, poskušamo po radiu, spremljamo v demonstracijah. Vsi smo si enotni – človek je baraba, za lasten užitek ubija uboge živali. Samo zato, da se okiti s krznom, samo zato, da poteši svojo željo po krvi, po mesu na krožniku. Rešitev iz te situacije ponujajo v en glas: vegetarijanstvo. Zaradi njega ne umre nasilne smrti nobena žival, z večjo produkcijo rastlin ohranjamo planet živ, ohranjamo ogrožene in tudi že obstoječe vrste,…
A na vse te besede bi rekel samo tole: “Bikov drek!”
Ko se človek pelje od Kranja proti Ljubljani vidi na svoji levi in desni ogromno polj. Na teh poljih vidi ogromno traktorjev. Ogromno od teh traktorjev je opremljenih s posebnim priključkom, katerega kraki se raztezajo nekaj metrov levo in desno. In iz teh krakov nekaj škropi. Kaj škropi? Blagoslovljena voda? Je to mar nov sistem zalivanja? Ali pa gre za mehanizirano obliko zatiranja škodljivcev? Po posvetovanju s znanci sem ugotovil, da je pravilna ugotovitev zadnja. Sedaj se postavlja vprašanje kaj za vraga so škodljivci? Predstavljajte si moje presenečenje, ko sem izvedel, da gre tu za razne hrošče, gosenice, ličinke in podobna golazen. In s čim jih zatiramo? Bojda gre za neke vrste strup, vsaj tako so mi razložili. Nekaj s podobnim efektom kot ga ima BioKill na pajke.
Sedaj se moramo pa vprašati ali so žužki živali ali ne ter kaj naredi BioKill. Kolikor sem spremljal preostanek življenja pajka, ki sem ga predhodno po naročilu stranke poškropil z omenjeno blagoslovljeno vodico, se je le-ta pričel obnašati malce nenavadno. Najprej je pričel teči, torej je BioKill legalni speed. Nato ga je pričelo zanašati, kot bi bil pijan. Nato je izgubil ravnotežje, ni se več moral držati zavese in padel je na tla – podobno kot da bi pokadil kakšno malo močnejšo domačico. Nato pa je k telesu stisnil nogice in se ni več premaknil. Predvidevam, da je zmrznil, konec koncev je še zima.
Podobna usoda torej čaka nekaj tisoč (zakaj ima besedica tisoč tako malo ničel?) žužkov na naših poljih. Ampak saj žužek vendar ni žival, žival je recimo tista luštna kravica z vijoličnimi lisami, pa tisti pujsek Babe, pa tisti luštni piščanček Tweety. Ne pa nek grd, umazan ščurek, ki mi uničuje krompir.
Da se torej vrnem nazaj k tistim traktorjem na polje. Te žegnane vodice je ogromno, vsaj če sodim po rezervoarju zanjo, ki se nahaja zadaj za traktorjem. Kam gre vsa ta voda, ki je v resnici strup. Lahko bi sicer sklepal, da ob dotiku z zemljo le-to blagoslovi in se nato odpravi v nebesa. A bolj verjetno se mi zdi, da ponikne v zemljo. Torej ostane v zemlji in le-tam ubije vsakogar, ki pride mimo. Toliko boljše, saj žužek ni žival. A zakaj ti kmetje popolnoma negorenjsko škropijo nekajkrat letno, vsako leto, običajno pred, po in med dežjem? Razložili so mi, da se ta strup spira v zemljo in da tam izgine. Aha, torej se spira in se združi z ostalimi podtalnimi vodami. Torej, po domače rečene gre v podtalnico? Kam gre pa podtalnica? Aha, nekje pride na površje. In nato v reko, reka v morje, iz morja pa v zrak? Torej laično rečeno če bomo uporabili dovolj velike količine strupa bo narasla njegova koncentracija v ozračju in nekega dne nam ne bo potrebno več škropiti, saj bo to namesto nas opravil dež?
Pa ne me narobe razumeti. Sem za zaščito živali. In to vseh živali. A lepe besede žal ne pomagajo ne meni, ne tebi, ne pujsku in ne žužku. In vse, kar smo do sedaj ukrenili, so samo besede. Pametne rešitve ni nikjer, saj mesojedci in rastlinojedci niso sposobni narediti kompromisa, še za isto mizo se ne morejo usesti. Največ, kar sedaj lahko naredimo je, da si priznamo, da povzročamo trpljenje. Kajti za našo hrano je bila prelita kri bitij, ki nam osebno niso nič storila. Prav je, da si to priznamo, da si ne zatiskamo oči in da o tem spregovorimo. Kajti tudi mravlja je bitje, tudi muha je živa, tudi pajek ima čutila, tudi kolobadar si samo išče hrano. Šele ko se bomo zavedali posledic naših dejanj bomo lahko iskali rešitve. Dokler si bomo zatiskali oči do tega ne bo prišlo.
Zapis je shranjen pod: Razmišljanja in označen kot dvoličnost, razmišljanja.
Vidim, da sem vsaj nekomu dala misliti s svojim prispevkom.
Pa vendar. če imaš priložnost rešiti vsaj polovico živalskih vrst ali pa nobene, katero pot boš izbral? če imaš priložnost zaviti v trgovina z bio proizvodi ali navadno, v katero boš zavil?
Naj najprej povem, Sara, da moj odgovor na tvojem blogu in tale članek ni naperjen proti nobenemu posebej. Ne proti avtorjem, ne proti vegetarijancem, ne proti mesojedcem, ne proti kmetom, zelenim, rdečim, belim, črnim,… Želel sem samo povedati, da si moramo priznati, kaj počnemo. Če se gremo boga in odločamo katera vrsta naj preživi in katero je potrebno iztrebiti, potem si to priznajmo. Ker reči da je nekdo vegetarijanec zato, ker se mu živali smilijo, je smešno. Še posebej pri trenutnem kmetovanju. Za potrebe zelenjavnega krožnika se ne dogajajo samo poboji ampak celi genocidi… Priznajmo si, da je tako. Vedno praviš, da si ne smemo zatiskati oči pred resnico. To je resnica. Za našo hrano vedno nekdo umre.
Bio proizvodi trenutno niso tisto, kar bi morali biti. Zemlja je onesnažena, zrak je onesnažen, voda/dež je onesnažen. Samo zaradi nekaj manj škropiva izdelki ne bi smeli imeti toliko višje cene. Bio kmetijstvo ne more biti tako, da si včeraj gnojil zemljo s kupljenimi kemijskimi preparati, škropil s kupljenimi kemijskimi preparati, danes pa potreseš po zemlji nekaj kravjega gnoja in pripraviš sod koprivnice ter dvigneš cene za 200%. Zemlja se od danes do jutri ne popravi, za to so potrebna leta.
Je pa nekaj res – vsako potovanje se prične s prvim korakom. Vprašanje je, ali smo ga res storili ali ga samo oglašujemo?
In ko si ravno omenila reševanje živ. vrst: kaj je ogroženo – umetno vzgojena kravica ali pa ščurek? Kravico bomo že še naprej vzrejali, ščurka bomo pa iztrebili. Razmisli…
Če te misel na to tolaži, prav.
Hm, ne razumi narobe. Ne obsojam te, ne opravičujem sebe. Le želim povedati, da tudi poljedelstvo ubija živali. A česar ne vemo ne boli, kajneda?
Luka, vem da ješ meso, verjetno ješ tudi zelenjavo.
Bi bilo torej bolje vztrajati pri tem, da zaradi tebe umirajo in hroščki in pujski, ali bi bolje prizanesti vsaj eni vrsti?
In ne, Luka, ne zatiskam si oči, vem, kakšni smo! Jaz vsaj delam na tem, da bi bila situacija boljša, ti pa ne – vsaj aktivno ne. Če sklepam iz napisanega.
Da končam zadevo- razumem argumente, oz. jih skušam razumeti, vseeno pa jih obsojam na nek način.
Malce narobe razmišljaš. Jaz ne povzročam genocida, tudi ti ne. In genocid se ne izvaja nad kravami, pujsi, piščanci, itd. ampak nad mrčesom in golaznijo. Bilo bi lepo, če bi se zavedala, da s tem, ko si se odločila za vegetarijanstvo nisi ustavila pobijanja živali in ne bi govorila, da si ga. S tem si rešila nekaj domače živine na leto, ki sem jo jaz obsodil na pokol. Tega jaz nisem storil in sem to živino posledično obsodil pa zakol. A hkrati mi moraš pa priznati, da pojem manj zelenjave kot ti, posledično zaradi mene manj polja poškropijo in posledično manj ličink umre. Umirajo še vedno, a v manjšem številu. In imajo možnost razmnoževanja, imajo možnost obnove vrste. Kajti svojo potrebo po krvi sem razdelil na več vrst živali, na njihova različna bivalna okolja, nisem prizadel samo enega ekosistema.
Še en vidik, ki ga nisem omenjal do sedaj, da ne bi delal zbrke. Da samo s poljedestvom zadovoljiš potrebe za preživetje potrebuješ večjo površino kot pa za živinorejo (žal od tod nemogoči pogoji na farmah). In si predstavljaj, da bi zaradi povečanih zahtev po zelenjavi morali posekati gozdove, izsušiti močvirja, urediti vodne poti. Ne bi morda to malce spremenilo pogoje veveričk, srnic?
Lahko obsojaš, a ponovno – zavedaj se tudi svojih dejanj. Lahko da se ti zdi smešno in trivialno, ko govorim o teh “pobojih”, a vedi da se dogajajo. In da so številke večje kot tiste, o katerih pišeš v svojih postih. In ko praviš, da ne delam nič, vsaj ne aktivno. Verjetno me za tako trditev dobro poznaš in veš, kako živim vsak dan. Verjetno vidiš kako ravnam s pajki, muhami, mravljami, osami, komarji? Verjetno veš, koliko sem jih pobil v zadnjih nekaj letih? Jaz vem. Vem tudi, kaj pomeni, ko nesem zrezek v usta. Vem tudi, kaj pomeni, ko grem kupit kilo krompirja. In vem tudi, da želim preživeti. In poskušam preživeti tako, da zmanjšam svoje uničevanje okolja in posredno ter neposredno ubijanje živali na najmanjši možni del. In uničiti en ekosistem je, vsaj zame, večje zlo, kot pa vzgajati neko živalsko vrsto z namenom prehranjevanja.
Razumem tvoje komentarje, spoštujem tvoje mnenje. A rad bi, da si priznaš, da tudi na tvoj način življenja življenja drugih ugašajo. Samo to.