Je naša usoda že vnaprej zapisana? Ali si jo sami krojimo? In ali je to sploh pomembno? Ste se že kdaj vprašali kako to, da se največkrat na razpotjih poti naših življenj odločimo za smer, ki se nato izkaže za najbolj ugodno? No včasih to spoznamo šele čez leto, dve, včasih pa že takoj po [...]
Je naša usoda že vnaprej zapisana? Ali si jo sami krojimo? In ali je to sploh pomembno?
Ste se že kdaj vprašali kako to, da se največkrat na razpotjih poti naših življenj odločimo za smer, ki se nato izkaže za najbolj ugodno? No včasih to spoznamo šele čez leto, dve, včasih pa že takoj po prvih korakih.
Sam sem to opazil že mnogokrat. Najbolj očitno takrat, ko sem po prvih korakih mislil, da sem stopil na napačno pot, kasneje pa mi je ravno ta prinesla številne možnosti, ki mi jih prva verjetno ne bi nikoli.
Razmišljanje me je pripeljalo do ugotovitve, da verjetno napačna pot ne obstaja. Kajti naša pot je samo ena in križišča v njej zgolj iluzija. Da, lahko se odločamo, bodisi se odločamo na podlagi naše vnaprej zapisane usode ali pa lastne volje. A kakorkoli se bomo odločili bo pravilno, kajti v trenutku ko bomo zapustili križišče bomo sprožili tok dogodkov. In tega toka ne bo moč ustaviti in se vrniti nazaj na križišče.
Pot nas bo vodila naprej, tako kot nas je že pred tem. Vsi kraji, mimo katerih nas bo vodila pot, so lepi, zanimivi ali vsaj poučni. A samo, če smo odprti in dojemljivi za to, kar nam nudijo. Hkrati pa: tudi svetobolje je naša odločitev in če smo se odločili za to pot potem lahko tudi v njej uživamo.
Ali naključja obstajajo ali je to samo iluzija uma? Kam bi nas drugačna odločitev pripeljala? Je vredno izgubljati čas z preučevanjem poti, ki jih nismo izbrali? Sam rajši uživam v tisti, ki mi polni življenje.
Zapisi s podobno vsebino:
Zapis je shranjen pod: Zapisi»Razmišljanja in označen kot
Tudi jaz imam podobno mnenje kot si ga podal v 4. odstavku. Napačne poti ni, vsaj po načelih karme in dharme ne. Če se ne motim je tudi Buda trdil, da je naše življenje tako kot je popolnoma v redu, človek pa si dela utvare, da je z njim nekaj narobe in se mu zato sreča izogiba. Ko spoznamo, da je življenje tako kot je polno in pravo, se bo tudi sreča vanj vrnila, s tem pa tudi zorenje duhovnega bogastva.