To ni zapis o vegetarijanstvu. Ne gre za opise morij v klavnicah in na poljih. To je zgodba o majonezi. Obožujem majonezo. V sendviču, na solati, s pečenjem. Mojo predanost temu čudežu kuhinje izkazuje celotna postava, pogret sendvič z majonezo in sirom pa je najljubši obed. Prejšnji teden sem po dolgem času ponovno prišel do [...]

To ni zapis o vegetarijanstvu. Ne gre za opise morij v klavnicah in na poljih. To je zgodba o majonezi.

Obožujem majonezo. V sendviču, na solati, s pečenjem. Mojo predanost temu čudežu kuhinje izkazuje celotna postava, pogret sendvič z majonezo in sirom pa je najljubši obed.

Prejšnji teden sem po dolgem času ponovno prišel do tega zajtrka. In se z njim igral vsako jutro celih osem dni. In postal len, nezbran, vedno lačen, siten, depresiven, popadljiv. In nezmožen opravljati početje, ki ga imenujem meditacija.

Neverjetno kako hrana vpliva na naše počutje. Pa ne samo prek naše postave (in zdravja). Ampak recimo če jemo dalj časa lahko hrano, veliko zelenjave, rib, “lahkega” mesa, potem smo bolj zbrani, dobre volje in polni energije. Če pa si privoščimo sendvič s sirom in majonezo pa smo praktično samo še za na kavč pred TV.S tem se je moje letošnje srečanje z majonezo bolj ali manj končalo. A ni upanja za boljšo prihodnost; v deželo prihaja največji krščanski praznik jajc, šunke, potice…